Karmina Šilec: Kaj je pomenilo biti v poklicu, ki je še zmeraj precej kalifatski

Sodni stolp je bil prizorišče Literarne postaje o letos pri založbi Sanje izdani trilogiji Baba dirigentke, avtorice scenskih projektov, umetniške voditeljice, skladateljice Karmine Šilec. Kolosalna balkanska fikcija, Katalog in Dert - endemične pesmi so trije deli projekta, ki sestoji iz literarnega, glasbenega in glasbenogledališkega dela, navdihnjenega z virdžinami, balkanskim endemičnim fenomenom zapriseženih devic, ki prevzemajo moško identiteto, opravljajo moška dela ... Večer, ki ga je moderirala Petra Vidali, je uvedel posnetek odlomka iz zgodbe o rojstvu Zlatka (ene od desetih zgodb v knjigi) v interpretaciji igralke Mince Lorenci.

Je bil interes za endemični fenomen virdžin najprej antropološki in etnološki ali je bil najprej muzikološki - za guslanje? "Seveda je interes najprej veljal ženskam, ki so prišle v polje mojega zanimanja po drugih ženskah, ki delijo podobno usodo - zapriseženo devištvo. Virdžine izhajajo iz balkanskega bazena, od Hrvaške navzdol do Albanije, skupno jim je to, da so v prostoru, kjer je še danes ohranjena oblika homerskega pripovedništva - guslarstva. Ta podoba v geografskem, zgodovinskem polju je velika motivacija za razmišljanje o tem, kako naracijo o teh ženskah in glasbeni fenomen povezati. Že od nekdaj rada prinašam teme, povezane z ustvarjalnostjo žensk in drugimi fenomeni. Veliko opazujem in izkoriščam v glasbenem smislu družbene okoliščine, ki so jih denimo prinašali celibatnost oziroma ideja o devištvu, redovnice, življenje v klavzuri. Virdžine so prišle do mene po tej interesni liniji, ne, ker bi po spletu vtipkala 'virginity' in dobila porno strani in 'sworn virgins'. Ta interes je nekaj časa zorel v meni, vzgib za knjige pa je še nekje drugje," je dejala Karmina Šilec.

Veliko tega je naštudirala na Harvardu, kot je povedala Danili Žuraj dva dni prej na literarnem srečanju s Karmino Šilec v Račah. Avtorico je zanimalo bistveno več od kratkih, populističnih zapisov na spletu. Temo raziskave tega fenomena je prijavila kot svoj projekt na Harvardu, sicer ne kot znanstveno raziskavo, ampak kot glasbeno-scensko delo. Univerza Harvard je tako bogata z vsemi gradivi in literaturo, da je področje interesa bilo mogoče širiti v neslutene širine. To, da balkansko epiko lahko najbolje naštudiraš na prestižni ameriški univerzi, je res neverjeten podatek. Matija Murko (1861-1952), znani jezikoslovec z Destrnika, je v Parizu v 30. letih prejšnjega stoletja srečal znamenitega harvardskega raziskovalca Milmana Parryja in mu svetoval, da gre na Balkan, če želi spoznati homersko epiko. V oddelku za helenistične študije na Harvardu je na stotine metalnih plošč guslarjev s celotnega Balkana, ki sta jih snemala po celotnem Balkanu Murko in Parry.

Guslarstvo še živi, odvijajo se celo festivali in ženske lahko že guslajo. Gusle so alter ego inštrument, zelo blizu človeškemu glasu in imajo status svetega. Kar je sveto, je seveda rezervirano za moške, zato guslark ni bilo veliko, je povedala Karmina Šilec. Nekaj pa jih je bilo, predvsem slepih ali virdžin.

Vseh deset zgodb v Kolosalni balkanski fikciji ne tematizira virdžin, temveč položaj ženske v družbi, ki živi v nekem drugem registru, žensk, ki so mejne, ki imajo "cross-dressing" navado. Družbeni spol virdžine je moški, zaradi razlogov, ki so različni: vendeta - krvno maščevanje, dogovor pred rojstvom, vdovstvo, odpoved dogovorjeni poroki in zaveza devištvu, odhod v vojsko namesto brata, zaradi patrilinearnega običaja, da se lahko deduje samo preko moškega potomca, in če ga ni bilo, je to prevzela ena izmed hčera. Kot je dejala moderatorka, je ob guglanju pojma virdžine in gledanju banalnih filmčkov, televizijskih posnetkov o njih, ugotovila, da ji je posnetek virdžin "vzel vse, kar ji je knjiga dala". Fenomen so različni mediji že tako eksploatirali, da ne vemo več, kaj je res in kaj fikcija.

"Ljudje se radi oziramo po drugačnosti, radi smo hodili na freak šove, si ogledovali siamske dvojčke, pritlikavce, velikane, bradate ženske, v človekovi naravi je, da si s tem povzdiguje svojo samopodobo, malo pa se tudi naslajamo ob nesreči drugih. Mi, zahodnjaki, tudi radi raziskujemo in si prilaščamo razne teme. Pod vtisom byronov in romantičnih avtorjev, ki so slikali neko podobo o Balkanu, pa tam nikoli niso bili, je bilo odvzeto precej primarnega, avtentičnega tudi virdžinam. Družba večinoma ni vedela, da so virdžine zaprisežene device. Od malega so jim povezovali prsi, le ozek krog družine je vedel, ker je pred njimi naredila zaprisego. Fizionomija virdžin je taka, da ne moreš verjeti, kako so se jim obraz, izraz, glas - ker so strastne kadilke (sicer so lahko ženske kadile le, ko so bile vdove) - spremenili," je dejala Šilčeva.

Zakaj se ženska lahko prebije le, če stopi v moške čevlje, je bilo logično vprašanje avtorici. Ena od kvalitet knjige je, da nikjer ne prebije meje, da bi bila preveč avtobiografska. Pripoved je ves čas prvoosebna, vseeno pa je eksplicitno osebno in intimno dozirano zelo diskretno. V dirigentskem poklicu je ta občutek še močnejši. "Zdelo se mi je, da imam pravico zdaj, ko gledam že skozi retrovizor, govoriti o tem, kaj je pomenilo biti v poklicu, ki je še zmeraj precej kalifatski. Dirigiranje je še zmeraj izjemno moška domena, zmeraj sem bila edina v vseh žirijah. Bolj ko se dviguje kakovostna piramida, manj je žensk na vrhu." Način, kako delovati, da bi lahko bila v moškem poklicu uspešna, je edinole z moškimi sredstvi. Virdžina se povezuje s tem načinom, kako ženska najde obliko vključenosti v javnem življenju. Čeprav so virdžine s svojo izbiro dobile pravice, ki gredo moškim, pa to ne moremo imeti za emancipatorično prakso. Tudi odnos do virdžin do žensk je precej paradoksalen, grob, prav poudarjeno šovinističen. Ne gre za opolnomočenje žensk, hkrati pa tudi gre. Vprašanje, ali so ga pridobile, ker so performativno nosile moški spol skozi oblačila ali so dobile privilegiran spol, ker so bile device, nas navezuje na to, da se je v religijah podeljevalo devištvu čudežno moč.

Se je v tem času zgodil tak obrat v družbi, da bodo moški počasi vstopali tudi v ženske čevlje? Zagotovo so se krasne družbene spremembe dogajale v zadnjih letih, a spet se hitro vračamo nazaj, kar skrbi. Demokratičen vstop vseh teh nekoč deprivilegiranih je zdaj agenda povsod - od ljudi različnih barv kože do vseh drugih odrinjenih skupin. Zdaj se vse obrača že v drugo, pozitivno diskriminacijo, ki ne dela usluge, ker še zmeraj bela moška dominacija prevladuje. Dokler ne bo odpravljena razlika med družbenimi, ekonomskimi razredi, ne bo bolje, je prepričana Karmina Šilec. Kako pa je bilo na Harvardu? Politična korektnost je tam izmojstrena do absurda, inhibira vsako spontanost. Ni več humorja, ni več cinizma, vse začimbe vsakodnevne komunikacije izginjajo, pravi avtorica Babe.

Moderatorka je bila ob branju prepričana, da je vsako izmed virdžin avtorica v živo srečala, predstavljala si jo je z avtodomom na Balkanu po teh balkanskih poteh. "Nisem hotela postati eden izmed tistih laičnih antropologov, ki hodijo po Balkanu s kamero. Nisem hotela prevzeti našega načina osvajanja vsega, kar se osvojiti da, in potem vse strpati v nekakšno folkloro Balkana. Brez neke žive izkušnje prostranih planot, kjer so živele, brez vonjev, neba, brez črnih oblakov Durmitorja pa tudi ne bi hotela biti. Ta privilegij sem morala okusiti in sem šla, se pogovarjala, a ne na romantičen način Indiana Jonesa."

Kako je nastajala trilogija? "Najprej sta bila glasba in ustvarjanje glasbeno-scenskega projekta. Ker zmeraj vzporedno ustvarjamo vizualni svet projekta, odrsko razmišljanje, sem potrebovala tekst za to glasbo. In nastale so endemične pesmi. Potem sem vizualizirala projekt, razmišljala o operi, v kateri pa je več naracije kot v mojih drugih delih. Začela sem si beležiti like, zgodbe in nastale so pripovedi. Knjigi Katalog in Kolosalna balkanska fikcija sta bili do lani skupaj nametano gojišče idej, ki sem jih naknadno brutalno ločila na dve polovički. Zato svetujem, naj bralci začnejo z zgodbami, ki najbolj vznemirijo. V Katalogu pa dobi bralec nekakšno potrdilo."

Začelo se je torej s poezijami, ki so postale glasbeno delo Dert. Ideja guslarstva je taka, da gre za velike epe o junakih, materah, ki jočejo za sinovi, in ženah, ki so ostale za mrtvimi junaki. Besedilca je poslala uglasbit po guslarskem principu finski skladateljici Tellu Turkka. Dert je emocionalni izliv duše na Balkanu, ko običajno razbijajo kozarce. Cel cede so posneli v času najhujšega lanskega lockdowna, tako da so vse pevke svoje parte posnele na pametne telefone. Posnetke so z veliko truda in časa zložili v album, ki je odraz izjemne povezanosti vseh sodelujočih.

Knjige so napisane z izjemnim, zelo redkim občutkom za pisavo, je dejala moderatorka. Ker misli, da dober pisec ne postaneš čez noč, si predstavlja, da je imela Karmina Šilec vsaj drobne zabeležke že leta skrite v računalniku. Avtorica pravi, da ne, kar je pisala, je lani med koronsko zaporo izročila Mojci Redjko. Prebrala jih je v enem dnevu in rekla 'dokončaj'. Hvaležna ji je za to.

Zakaj naslov Baba? Na poti do naslova so bili dvomi o slabšalnosti izraza. V večini kultur - od Južne Afrike, Koreje, Indije do Japonske - najdemo ta izraz. Največkrat je v pomenu oče, dedek, moški član družine. Če je baba del imena, je običajno častna funkcija, kot je sai baba. Če pa je povezana z žensko, je običajno jaga baba, stara baba, grda baba ... V obeh spolih je zastopana, a pri moškem ima časten pomen, pri ženskem pa slabšalen. "Baba je super muzičarka, izjemno pametna in dobro piše," je sklenila moderatorka.