Petra Zemljič
Mednarodna skupinska interdisciplinarna razstava sodobne umetnosti Napeta sedanjost v Kibla Portalu, ki je odprta do konca leta, izpostavlja odločilno pomembnost "zdaj" v času, ko je popularno prodajati prihodnost, kar pa ne pomeni nič drugega kot eskapizem v večno nedosegljiv jutri. Je zadnja v seriji velikih mednarodnih razstav v okviru štiriletnega projekta Tvegaj spremembo (2016-2020). Tokrat se predstavlja 27 umetnikov in umetnic, interdisciplinarnih kolektivov in umetniških skupin iz Slovenije, Velike Britanije, Švice, Italije, Švedske, Češke, Kolumbije, Nemčije, Združenih držav Amerike, Bosne in Hercegovine, Srbije in Hrvaške. Kuratorji razstave so Aleksandra Kostić, Živa Kleindienst in Peter Tomaž Dobrila.
Umetnik kot etnograf, raziskovalec, novinar
Ena od strategij, po katerih umetniki na razstavi posegajo, je mapiranje: postavljajo, še prej pa analizirajo podatke, akterje, predmete in relacije med njimi, preučujejo mreže in vzpostavljajo odnose. Vsa dela niso umetniška, opozori kustosinja, saj se je vloga umetnika v zadnjih desetletjih začela spreminjati. Umetnik prevzema pozicije, ki zanj prej niso bile značilne - umetnik kot etnograf, umetnik kot raziskovalec, znanstvenik ... "Govorijo nam o fenomenih, ki se dogajajo zdaj - migracije, militarizacija države, vzponi fašizmov, porast sovražnega govora. A večina del vseeno seže globlje od tega, nekatera pa še zahtevajo od gledalca več pozornosti, ne le estetskega zaznavanja, ampak sledenja naraciji, ki prestopi meje raziskovalnega novinarstva," izpostavi kustosinja.
Zločini nepomoči
V okviru te agencije deluje projekt Forenzična oceanografija, ki kritično preiskuje militarizirani mejni režim in politiko migracij v Sredozemskem morju. Kot primer na razstavi vidimo libijsko vstajo, ki se je začela leta 2011, in kljub najstrožjemu nadzoru morja takrat nihče ni "hotel slišati" klica na pomoč nekaj deset prebežnikov iz Libije na čolnu sredi morja. Poročilo, ki ga je pripravila Forenzična oceanografija, kaže na to, da je mednarodna skupnost zanje vedela, a nihče ni storil ničesar. To je zanje dokaz odgovornosti za kaznivo dejanje nepomoči pa tudi dokaz za to, da je po mednarodnem pravu težko določiti, kdo je sploh odgovoren, poudarjajo avtorji projekta.
Izpostavimo še kolektivno delo z bosansko umetnico Armino Pilav na čelu, ki podpisuje instalacijo z dvema letalskima kovčkoma. Gre za performativni arhiv v obliki kompaktne, posebej zasnovane razstavne naprave, s pomočjo katere lahko danes - dvajset let kasneje - gledamo, poslušamo, beremo in tudi govorimo o vojni v Sarajevu. Naprava ponuja pričevanja o tem, kako so prebivalci Sarajeva živeli med obleganjem mesta in kaj se zgodi z mestom med vojno in kaj v času mira.
Priročnik za prečkanje balkanske begunske poti
Mladen Miljanović, bosanski umetnik, je razstavil Didaktični zid, del njegove postavitve pa je priročnik za pomoč ljudem, ki prečkajo balkansko begunsko pot; v njem so praktični nasveti, kako preživeti v naravi, kako se skriti pred policijo, kako oskrbeti poškodbe. "Nekatere od teh knjig so celo opremljene s prahom, s katerim spustiš dimni signal, če se izgubiš. Ta priročnik je doživel velik odmev, našli so ga pri beguncih, ki jim je uspelo priti v Italijo, Španijo. Celo hrvaška televizija ga je izpostavljala v poročilih in Miljanović je eden tistih, ki nam govorijo, kako lahko umetnik služi ljudem," govori kustosinja. V času trajanja razstave bo del projekta Didaktični zid razstavljen na velikem reklamnem panoju na meji med Hrvaško in BiH.
Lana Čmajčanin, prav tako umetnica, rojena v Bosni, se z instalacijo Geometrija časa osredotoča na kartografijo v sodobni umetnosti. Izpostavi svojo rojstno državo in z instalacijo plasti kar 31 zgodovinskih zemljevidov v 551 letih bosanske zgodovine; vidimo, kako so se meje glede na imperialistične apetite in geopolitične odnose spreminjale. Izpostavlja notranje tenzije, ki pa so orkestrirane s strani mednarodne skupnosti.
Eksotično pivo ja, ljudje pa ne
Salvatore Vitale, Italijan, ki že vrsto let živi v Švici, z vizualnim mapiranjem raziskuje to državo, ki največ sredstev vlaga v preventivno varnost na vseh nivojih.
Raziskoval je, kako so sistemi zaščite in preventive integrirani v naš vsakdan, naše vedenje in razmišljanje. Beograjski umetnik Zoran Todorović pa je v projektu, poimenovanem Integracija, po različnih begunskih centrih zbiral urin beguncev in nato izdelal domače pivo po priljubljenem belgijskem receptu. Pivo je namenjeno izvozu v države prvega sveta ter v zaužitje občinstvu in avtorju kot del performativnega predavanja, ki ga spremlja video dokument, ta pa priča o postopku izdelave piva - od begunskega stranišča do končnega pakiranje dokončanega izdelka. Ali če strnemo: eksotična pijača lahko pride k nam, ljudje pa ne.
Luksuzna ladja in farmacija
Izpostavimo še instalacijo češke umetnice Barbore Kleinhamplove. V filmu in instalaciji obravnava bolezen neoliberalizma skozi metaforično potovanje daleč navzven in tudi v notranjost mehanizmov gradnje luksuznih jaht in izdelave zdravil.
"Zanjo je neoliberalizem bolezen sodobne družbe in to predstavlja skozi različne simbole. Eden od njih je luksuzna ladja kot simbol prestiža, ki pa v svojih nevidnih delih nosi velik razpon med tistimi, ki kupujejo, in tistimi, ki proizvajajo. Najbolj strupena dela v ladjedelnici delajo mlade ženske, to vidimo na posnetkih. A vendar, tisti, ki imajo, so na krovu, drugi pa se utapljajo. Vedno več receptov za različna zdravila očitno ne more prinesti strukturnih sprememb. Simptomi se ponavljajo, kopirajo in širijo na večino ladij, ki plujejo po nemirnih morjih. Zaspanost, omotica, nelagodje, nemir, ponavljajoče se zehanje, slabo počutje, slabost, bledica, znojenje, glavoboli, utrujenost, bolečine v prsih ali tesnoba, nespečnost, apatija. Blažiti simptome je očitno lažje kot pa iskati vzroke zanje. Vsi sodelujejo. Celo zdravniki so bolni.
Delavci v tovarnah zdravil so bolni. Razlike so večinoma ekonomske. Le redki si lahko privoščijo mehanizme, ki bi zaščitili njihovo plovilo pred vsesplošno bedo. Nekateri si lahko privoščijo, da niso zdravi. Nekateri si lahko privoščijo zdravnike in tablete. In vendar se njihovo stanje v resnici ne izboljša. Večina si prizadeva in plačuje za to, da ladja ne bi razpadla. Zvečer se usedejo in gledajo, kako pospešuje, počiva, stagnira. Naučili so jih verjeti, da je bolezen njihov osebni problem, zato jo je treba zdraviti individualno. Ne vedo, koga ali kaj drugega naj krivijo za to," sprehod po razstavi zaključi kustosinja.
