Petra Vidali
Če ne bi bilo novega koronavirusa, bi bil Aleksandar Hemon prav te dni na obisku v Sloveniji, tudi v Mariboru. Bil bi gost založbe Goga, ki je lani izdala njegovo knjigo Vprašanje Bruna. Pred petimi leti je, po prevodu Knjige mojih življenj, nastopil v Modrijanovi knjigarni v Ljubljani. Knjigarna je bila nabito polna, govoril je, kot profesionalni pisci govorijo o svojih knjigah bolj ali manj profesionalni, literarno izobraženi publiki. Ko so dali besedo publiki, pa se je pokazalo, da je zbranih veliko Hemonovih rojakov, ljudi, ki večinoma najbrž nimajo sreče, da bi se lahko ukvarjali s knjigami, imeli pa so tako kot on srečo, da jim ni bilo treba vojne preživeti ali, bolj verjetno, med vojno umreti v Sarajevu. Zahvaljevali so se mu za izkušnje, ki jih je izpisal, in želeli z njim deliti svoje izkušnje.
Knjiga mojih življenj ni fikcija. V esejih piše o svojih življenjih in življenjih drugih pred vojno in po njej in piše o tem, da je človek, ki je moral zamenjati življenje, državo, jezike, vedno "nowhere man".
Po romanih Nowhere Man in Projekt Lazar ter Knjigi mojih življenj smo zdaj dobili še Hemonov prvenec, zbirko zgodb Vprašanje Bruna. Z njo je leta 2000, osem let po tem, ko je odšel iz Sarajeva, v trenutku postal slaven ameriški pisatelj. Po eni strani se zdi, da se Vprašanju Bruna vidi, da je prvenec, po drugi je v njem že cel Hemonov kasnejši opus. (Sicer pa bi to moralo veljati za vse dobre prvence vseh dobrih pisateljev, ne?) Zgodbe niso tako zelo drugačne od tega, kar ima v Knjigi mojih življenj zvrstno oznako esej. V Vprašanju Bruna je, kot pravi v spremni besedi h Knjigi mojih življenj Ervin Hladnik-Milharčič, "mešanje avtobiografskih in fikcijskih prizorov, ki so značilni za marsikaterega migrantskega pisca, ki si mora na drugem kontinentu na novo izmisliti svojo življenjsko zgodbo".
O tem mešanju fikcije in realnosti je najbrž mogoče reči še, da nekaj dolguje še metafikciji (še najbolj Kiševi, vendar brez nevarne kiševske teže) in da hkrati že anticipira novi val avtofikcije. To so najprej zgodbe iz otroštva, ki postavijo na laž zgodbe o srečnem otroštvu, sploh pa brezskrbnih morskih počitnicah; to so zgodbe o očetu vohunu, ki jih napaja otroško prebiranje zgodb o slavnih vohunih; zgodbe o tem, kako se je življenje navdihovalo v zgodbah na velikih in malih ekranih; pa zgodbe o rodbinskih mitologijah in mitomanijah. Zgodbe, ki bi lahko bile smešne, če ne bi nanje vedno prežala temna snov. V drugem, ameriškem delu, je ena sama dolga zgodba, Slepi Jozef Pronek in mrtve duše, v kateri stopamo po stopinjah Hemonovega prebijanja v prvih letih v Ameriki. Namesto družinskih shodov zadeti sostanovalci, namesto piknikov letališke restavracije. Kar je prežalo v otroštvu in mladosti v obliki slinastih poljubov, požrtij, bruhanja, tukaj kot ščurki gomazi, pronica, sili iz vseh por. Televizijska poročila o vojni v Bosni prihajajo do priseljenca skozi vročinske blodnje in nesnago low budget življenj. Bolj ko tone, bolj vneto ga prepričujejo, da je na pravem kraju. Potem ko ga odpustijo kot pekovskega vajenca in natakarja, se najde in izmojstri v vlogi čistilca, končno je nekje mogoče počistiti vso človeško umazanijo, se zdi.
Vojna ni samo kronološka sredina, ampak je tisto, kar je življenje presekalo po sredi in okoli česar se življenja osrediščajo
Vprašanje Bruna (zgodba Kovanec)
"Včasih traja turobne mesece, preden me njena pisma najdejo, in kadar odprem svoj nabiralnik - dolg, slep predor s temnim kvadratom na koncu - in v njem najdem Aidino pismo, me strese groza. V grozo me spravlja zavedanje, da je v trenutku, ko trgam kuverto, morda že mrtva. Morda je izginila, morda se je že spremenila v duha, v nič - v fiktiven lik, če se tako izrazim -, jaz pa berem pismo, kot bi bila živa. Njen glas mi odzvanja v možganih, njena podoba se mi riše pred očmi, njena roka oblikuje zavite črke. Bojim se komunicirati z bitjem iz svojega spomina, z mrtvo osebo. Groza me je dejstva, da je življenje vedno počasnejše od smrti in da sem jaz tisti izbranec, svoji šibkosti navkljub, proti svoji volji, ki mora pričati temu neskladju."
Ti je smešno, da mi je ime Donald?
"Pa saj nismo imeli časa, ker je bilo treba preživet: kadar je kdo kaj prinesel od zunaj, kake novice o vas al o tem, kaj ljudje tam poslušajo, smo bili veseli, istočasno pa me je bilo kar nekam strah, kaj bo, ko vas bom videl - če vas bom sploh še kdaj videl -, si bomo sploh imeli kaj povedat, brigalo me je, al bom kaj imel al ne, ampak al bom vedel, kaj vam rečt. Vse to, kar smo se naučili v vojni, to je brez veze. Ko je vojne konec, to ne šteje."
