Kompleksno, drugačno, drzno

Roman Henryja Jamesa Krila golobice (The Wing of the Dove) iz leta 1902 je literarne teoretike in filozofe skozi čas vedno znova vznemirjal. Njegovi nosilni protagonisti in protagonistke kompleksno utelešajo Lacanovo etično tezo, da "je posameznik lahko kriv zgolj zaradi popuščanja glede na svojo željo". Jamesovski liki v Krilih golobice, pa tudi v drugih njegovih romanih, denimo v slovitem Portretu neke gospe, praviloma zapletajo tradicionalen odnos do etike, ki mu v evropskih razmerjih izhodiščno točko predstavlja Kantov kategorični imperativ: ravnaj tako, da bi vsako dejanje lahko postalo obči zakon.
Zgodba romana, ki ga je Eva Mahkovic za mariborsko uprizoritev adaptirala ali bolje rekonstruirala in sodelovala pri dramaturgiji, je tako rekoč melodramski ljubezenski trikotnik med mlado, bogato, na smrt bolno Američanko Milly (Eva Kraš), revno, hiperinteligentno, nekonvencionalno Angležinjo Kate (Nataša Matjašec Rošker) in eksistenčno neperspektivnim novinarjem Mertonom (Petja Labovič). Slednja sta zaročena in zaljubljena. Tukaj je še bogata muhasta Katina teta Maud (Ksenija Mišič) in Millyna prijateljica Susan (Minca Lorenci) pa lord Mark (Kristijan Ostanek) in "odsotni" Katin oče (Bojan Maroševič), vidimo ga zgolj v hrbet.
Katin načrt deluje na prvi pogled skrajno neetično: prepričuje Mertona, naj se poroči z umirajočo Milly, po smrti bo podedoval ogromno bogastvo, a jo - zaljubljeno nesrečnico - tudi osrečil. Katin scenarij je zgolj na prvi pogled izprijen, terja globlji uvid in premislek o tem, kdo kaj izgubi, kdo pridobi, kaj je prav, kaj ne. Njeno iskanje "bogastva in časti" je na videz izključujoče. Kate se najbolj od vsega boji lastne želje. Z današnje sploščene perspektive so Katine dileme videti kot čudaške težnje velike manipulatorke, v bistvu pa je pod naličjem koristolovstva nevsakdanja empatija do umirajoče in silovita moč, ki dopušča odtegnitev želji. Razprti konec dopušča neomejen manevrski prostor, ki ga zagonetno uteleša sklepna sintagma - "med nama ne bi nikoli več tako, kot je bilo". Katin načrt je etično sprevržen, je evidenten prekršek zoper etiko z zdravorazumske, pragmatične perspektive današnjosti, v bistvu pa predstavlja točko osvobajanja, emancipacije. Tudi njena možata oprava aludira prav na to držo.
Vsa ključna trojica splete zapleteno mrežo odnosov, ki jih ni mogoče zreducirati po meri današnjega popeproščenega manihejskega dojemanja. Naracija je skoraj realistična, jasna, čeprav liki govorijo ne le iz sebe, ampak tudi o sebi, komentirajo sebe in druge. Goste romaneskne pasuse adaptacija spretno in učinkovito prevede v dramatični odrski jezik. Igralci so ozvočeni, kar ob značilni bergerjevski vzvišeni proslavarsko potujitveni drži vseskozi olajša tudi percepcijo govora. Čeprav ni običajne dramske napetosti, sprotno komentiranje dogajanja s strani pripovedovalca pisatelja in akterjev ne deluje kot bralna vaja, ampak koncizna študija z nekega drug(ačn)ega sveta, ki dosega nenavaden učinek pri gledalcu. Menjavanje jamesovskih prostorov London-Benetke-Alpe je markirano z drobnimi rekviziti a la sončna očala za Benetke ...
Predstava terja drugačno senzibilnost vseh vpletenih. Zelo posebna igra, ki temelji na odtegnitvi, je to. Igralci v celoti vešče, premišljeno in prepričljivo nosijo težavno breme zelo drugačnega interpretiranja, vživljanja, kot smo ga vajeni v današnjem večinsko performativnem teatru. Režiser Matjaž Berger je v svojem mariborskem odrskem prvencu ohranil večino arzenala svoje značilne poetike, pri čemer se je odrekel spektakularnosti. Je pa še vedno tisto nezgrešljivo občutje alienacije, ki se odraža tako navzven kot navznoter. Minimalistično zastavljen prostor Marka Japlja je prepreden (ali preboden v trikotniku odnosov) z diagonalnimi belimi stopnišči, ki se iztekajo v belo peščeno stezo. V kontrastu s črnimi kostumi (Alan Hranitelj), poudarjajočimi eleganco in stan, je vzpenjanje in sestopanje ali horizontalno približevanje rampi z zanimivo gestiko in razmerjem med besedo, telesom in gibom (koreografinja Valentina Turcu), povezano z dramatičnostjo odnosov in bližinami med njimi. Vpeljava lika Henryja Jamesa - pripovedovalca dogajanja (Pavle Ravnohrib) v gledalski loži ves čas predstave je bergerjevska značilna intervencija. Hkrati pa je unikatno izgovarjanje toka zavesti, vsi protagonisti govorijo tako v prvi in tudi v tretji osebi.

To nikakor ni teater, ki ga spremljaš z lahkoto in užitkom, dotika se na nekih drugih nivojih in na videz bolj odbija kot privablja s svojo hladno distanciranostjo in hiperestetsko sterilnostjo. A prav v vseprisotnem odtegovanju je njegova draž. Ugledališčenje toka zavesti ali notranjega monologa, ki je znamenje Jamesove naprednosti, saj je tok zavesti postal temeljna pripovedna sestavina kasnejšega modernističnega romana, je bila zagotovo najtežavnejša naloga uprizoritve, ki pa je izpeljana prepričljivo. Igralska ekipa je v celoti disciplinirana, pogumno se spoprime z zapletenimi nalogami "filozofskega teatra", ki ne dopušča velikih transformacij, zgolj subtilne tančine v sporočanju in vživljanju.
Za recepcijo takega gledališča, ki - paradoksalno - danes predstavlja svojevrstno subverzijo in eksces, je potrebna čisto drugačna koncentracija gledalstva - in dobro je, da prisostvujemo kdaj čemu tako drugačnemu. Raznoterost poetik je pač zdravilna in blagodejna za vse - s te in one strani rampe.