Kot bi Vivaldi uglasbil Štiri letne čase 2050.

Na podnebni konferenci Združenih narodov COP26 v Glasgowu, ki se je končala 12. novembra, so sodelovali tudi orkestri iz vsega sveta. Predstavljali so svoje verzije Štirih letnih časov Antonia Vivaldija (1678–1741). Član iniciative, združene v projektu The Uncertain Four Seasons (Negotovi štirje letni časi), je tudi Slovenski mladinski orkester (SMO), ki ga vodi dirigentka Živa Ploj Peršuh. Vsi orkestri so predstavili svoje online različice posodobljenega glasbenega dela, nastalega leta 1725, ki ga sestavlja četverica violinskih koncertov, vsak od njih pa je obarvan v enem letnem času.

Agenciji AKQA in Jung von Matt sta v sodelovanju s skladateljem Hughom Crosthwaitom in raziskovalnim središčem za komuniciranje o podnebnih spremembah univerze Monash uporabila podnebne podatke in umetno inteligenco ter ponovno uglasbila Vivaldijeve Štiri letne čase. The (Uncertain) Four Seasons je rezultat glasbenega oblikovalskega sistema, ki združuje glasbeno teorijo z računalniškim modeliranjem in algoritmično ustvarja nešteto lokalnih različic Vivaldijeve izvirne skladbe. Algoritem spreminja glasbeno partituro, upošteva napovedane spremembe padavin, biotsko raznovrstnost, dvig morske gladine in ekstremne vremenske pojave, kot so navedeni v poročilih IPCC/Medvladnega panela za podnebne spremembe.

Na začetku dneva mladih in opolnomočenja javnosti na konferenci v Glasgowu so se zvrstile izvedbe The (Uncertain) Four Seasons štirinajstih orkestrov s šestih celin, polovica je bila mladinskih. Tisoč glasbenikov je nastopilo, zastopali so glasove mladih v potekajočem gibanju za podnebno ukrepanje in dodatno pritisnili na svetovne voditelje, da podpišejo zavezo voditeljev za naravo in se s tem zavežejo, da bodo do leta 2030 ustavili izgubo biotske raznovrstnosti.

Orkestri, združeni v iniciativo The Uncertain Four Seasons, izvajajo zvok Zemlje v letu 2050, če svetovni voditelji in celotno človeštvo ne bodo pravočasno ukrepali. Vivaldijevo delo so spremenili v duhu posledic ekstremnih podnebnih sprememb - kot bi ga Vivaldi zložil čez trideset let.

Kako so slovenski udeleženci doživljali sodelovanje v Glasgowu? "Z mladimi glasbeniki smo poleti izvedli dva projekta za poziv k boljšemu ravnanju s planetom. Samo1planet je letošnji projekt s Kataleno, ki je bil izveden avgusta na Ljubljana festivalu. Mednarodni projekt (Negotovi) Štirje letni časi pa je bil pripravljen za COP26 in predstavljen na konferenci v Glasgowu. Z njim nagovarjamo voditelje držav po svetu k podpisu Zaveze za naravo in mlade pozivamo k aktivnemu državljanstvu. Vzpostavila se je tudi interaktivna spletna stran, kjer obiskovalcem z našimi posnetki omogočamo slišno spremljanje sprememb v okolju in primerjanje načetosti planeta na različnih lokacijah," je povedala Živa Ploj Peršuh.

"Celotno sodelovanje SMO s Sydneyjskim simfoničnim orkestrom in predstavniki svetovnih agencij Jung von Matt in AKQA je bilo izjemno vznemirljivo - biti del nečesa tako velikega, sodelovati aktivno v celem procesu, začutiti moč globalnega, razmišljati o naši vlogi in glasu, ki je bil namenjen prikazu ene najbolj ranljivih lokacij na svetu, Maršalovim otokom. Vsi smo bili popolnoma predani - tako produkcijsko kot seveda izvajalsko. Koncerti vseh sodelujočih orkestrov so bili posneti, našega smo posneli avgusta v Katedrali Kina Šiška, in potem predvajani na konferenci v Glasgowu. Kmalu želimo v živo predstaviti, kako zveni prihodnost našega, slovenskega okolja."

Vse vezi z orkestri so potekale - času primerno - online. "Recepcija pa je bila odlična, v enem tednu je spletno stran z našimi posnetki obiskalo 3,2 milijona ljudi iz več kot stotih držav.

Kako so mladi člani SMO sprejeli to tematiko, pri kateri gre za večjo angažiranost glasbenikov kot sicer? Violončelist v orkestru, Mariborčan Ariel Vei Atanasovski: "Na samem začetku vaj je pogled na partituro razkril nekaj povsem drugačnega od Vivaldijeve izvirne partiture. Toda po tem, ko so se vaje nadaljevale in je nastajala celotna slika, sem ujel nekaj trenutkov, ki so imeli upanja polno kvaliteto. V resnici gre za nekaj taktov, nekaj sekund. Takrat sem bil pozoren in sem nestrpno čakal na vsak tak naslednji trenutek. Ko se je zgodil, sem zaživel. Ti trenutki, v katerih sem čutil, da še vedno obstaja nekaj upanja, so bili zelo dragoceni. Večina stvari zveni kot karikatura tega, kar je napisal Vivaldi, izmišljena, popačena, rekel bi, da je res grda, če se lahko tako grobo izrazim. Intenzivnost energije, ki se dogaja med tišino v skladbi, je bila skoraj še večja kot med igranjem. Na novo napisana popolnoma tiha Jesen na Maršalovih otokih je skoraj najbolj intenzivna, kar sem jih doživel. V bistvu smo se odločili, da bo dirigentka vzela izvirno partituro in v tišini dirigirala to, kar je Vivaldi napisal. In kar še dodatno prispeva k tej temačni morbidni in žalostni noti, je, da sem videl Živin nasmejani obraz, ko je dirigirala izvirno Jesen, vendar zdaj pač ni zvenela, ker je izginila oziroma je leta 2050 na Maršalovih otokih ne bo več, če se ne bomo zavezali k temu. To je bilo res čustveno zelo izčrpavajoče in mislim, da je prizadelo vsakogar, zagotovo je prizadelo tudi mene."