Kljub temu da Verdijeva Traviata in Bizetova Carmen danes zavzemata zmagoviti prestol med najbolj priljubljenimi operami in sta sinonim za ognjemet čudovitih melodij, jima je skupna usoda krstnih uprizoritev, saj so njuni premieri izžvižgali, kritiki pa so ju raztrgali. Bizet je umrl tri mesece po premieri v veri, da je Carmen neuspešno delo.
S kakšnimi vatli so ju ocenjevali, ne vemo. Morda bi bil med njimi tudi kritik Tomaž Gržeta, ki je svojo oceno premiere Carmen v Operi SNG Maribor naslovil Carmen se ocenjuje po najstrožjih merilih. V svoji kritiki se ne more odločiti med dobrim in slabim, nenehno niha med pohvalo in grajo. Najprej se pritožuje nad tem, da "velika dvorana SNG Opera in balet Maribor ni bila povsem polna, ne glede na sproščene varnostne ukrepe. Ampak tukaj žal ni bilo konec neprijetnih presenečenj." Pohvali "izjemno privlačno vizualno podobo" in "razkošne, skrbno izdelane kostume" ter "tudi prispevek baletnega ansambla". Neprijetnih presenečenj še ni. Kritik končno preide in medias res, ko ugotovi, da pa je v glasbeni "komponenti tokratne Carmen bilo zaznati največ nedoslednosti in motečih nepopolnosti".
Po njemu lastni oceni posveti obema protagonistoma nosilnih vlog tirado pohval. Skoraj toliko prostora pa posveti temu, kar on imenuje "glavno razočaranje večera pa je bila Micaela", in zapiše zame in morda za mnoge v občinstvu netočne, lažne razloge brez osnov, ko najprej okrivi vodstvo Opere, da je za vlogo ponovno izbralo Andrejo Zakonjšek Krt (koga pa, če ne nedavne Prešernove lavreatke?), potem pa se loti še sopranistke, ki ji očita vrsto nedoslednosti in napak.
Rad bi poudaril, da sem bil na premieri, in v popolnem nasprotju s kritikom so me naravnost očarali (kakor tudi, po navdušenem aplavzu sodeč, občinstvo) njen lirični sopran, čutna interpretacija in do potankosti ustvarjena lirična vloga. Vloga Micaele je naravnost ustvarjena za lirični sopran gospe Andreje Zakonjšek Krt, ki jo s svojo čutno interpretacijo oživi v njeni žalosti in ljubezenski bolečini.
S kritiškim mnenjem gospoda Gržete se nikakor ne morem strinjati, še posebej pa obsojam skoraj žaljive izraze "največje razočaranje večera", "glas brez volumna in topline, neestetski in neosredotočen vibrato in neroden igralski nastop", nevredne in nespoštljive za prvakinjo mariborske Opere, ki je s to vlogo uspešno gostovala tudi na Japonskem, umetnico, ki je pred enim mesecem dobila nagrado Prešernovega sklada, in dobitnico nagrade Sama Smrkolja, ki je v svoji karieri kot prepričljiva interpretka uspešno stopila v vrsto lirskih in lirsko koloraturnih sopranskih vlog tako na mariborskem kot ljubljanskem opernem odru.
Gledališke kritike in ocene opernih predstav v časopisih so (bile) vedno dobrodošle, ker so potencialne obiskovalce seznanjale z odrskimi novostmi. Bili so časi, ko so znani in priznani kritiki pisali objektivno, pa vendar osebno emocionalno in tako znali usmerjati publiko. Nekatere kritike so bile pravi literarni biseri. Včasih so bile kritike ne osebne, ampak objektivne, spoštljive.
Danes, ko se soočamo z nizkotnimi udarci medosebnega obračunavanja v javnih občilih, bi si človek želel vsaj na kulturnih straneh spoštljivega odnosa in več prefinjene elegance izražanja, še posebej kritikov.
Nisem strokovni glasbeni kritik, sem pa tisti pravi poznavalec glasbe, gledališča, kulturnega ustvarjanja, ki si je ogledal ogromno takšnih in drugačnih gledaliških in opernih predstav, koncertov in recitalov doma in v tujini, se srečal s pomembnimi domačimi in tujimi ustvarjalci, da si dovolim izraziti tudi svoje mnenje o tem, kaj je dobro, izvrstno ali slabo, kaj je dobrohotna in kaj je lažna kritika, kaj so podtikanja in pritlehna čvekanja, kaj se skriva za puhlimi in suhoparnimi strokovnimi izrazi.
Slavko Deržek
