V ZDA fascinacija nad področjem kriminala v zadnjih desetletjih dosega že skoraj bolestne razsežnosti. Pri tem sploh ni treba omenjati, da gre za popkulturni trg, ki že od vekomaj proizvaja neprekosljivo žanrsko literaturo in filme. Tisto bolj ključno se je začelo odvijati z vzponom resničnostne televizije, ko so razne serije o kriminalcih in zločinih domala poplavile tamkajšnje televizije. Zadeva je šla celo tako daleč, da zdaj ob poplavi raznih striparskih konvencij (ComicCon) prirejajo tudi CrimeCon, večdnevni dogodek, ki združuje tako strokovnjake kot ljubitelje raziskovanja zločinov. Nad tem žanrom se navdušujejo tako običajni TV-gledalci kot tudi amaterski detektivi, knjižni avtorji, novinarji in nasploh vsak, ki ima karkoli skupnega s tem področjem, ki je z legaliziranim orožjem v ZDA tudi bolj pereča tema kot marsikje po svetu. Ameriške televizije seveda nenehno proizvajajo tudi veliko število izvrstnih serij v tem slogu in ena izmed njih je v minulem letu doživela zanimivo nadgradnjo, ki postavlja kar nekaj vprašanj o tem, v katero smer bi utegnila iti tovrstna televizijska produkcija.
Michelle McNamara je bila že v mladosti ena takšnih navdušenk nad svetom reševanja zločinov. Že kot najstnica je razreševala skrivnosti v lastni soseski, potem pa se je na začetku kariere novinarke in blogerke zapičila v nerazrešeno verigo posilstev in umorov v Kaliforniji med letoma 1973 in 1986. Primer je kmalu postal obsesija, ki je terjala leta raziskav, a ko je pod velikim stresom že pisala knjigo o primeru tako imenovanega morilca zlate države, je McNamara nenadoma umrla zaradi nespretne uporabe zdravil. Primer so nato prevzeli njeni kolegi in še posebej njen soprog, komik Patton Oswalt, ki je tudi poskrbel za izdajo knjige in za TV-serijo v šestih delih z naslovom Vzela me bo noč (2020).
Omenjena serija ima prav zaradi tragične usode avtorice drugačno, še bolj žalostno pripoved od običajnih kriminalnih dokumentarcev. McNamara ni živela dovolj dolgo, da bi doživela identifikacijo in aretacijo morilca, ki mu je posvetila debelo desetletje življenja. A najbolj presenetljivo je to, da tudi ko se v seriji to posthumno zgodi, se za anonimno senco morilca ne razkrije brezčutna pošast, temveč še ena globoko travmatična življenjska usoda. Serija je bila lani zaključena, a od tedaj se je odvilo tudi sojenje zločincu in ustvarjalci so seveda želeli šestim delom priključiti še dodatek, ki bi serijo osvežil z novimi dogodki.
Gre za format, ki priznava moč realnega in dejstvo, da se nobena resnična zgodba zares ne konča, potem ko pade zadnja klapa
Ta poteza, po kateri serija dobi še dodatni del, seveda ni nič novega in se redno dogaja celo v igrani produkciji. Pa vendar se v tem primeru serija Vzela me bo noč navezuje na zanimivo linijo dokumentarcev, ki so po žanru bližje raziskovalnonovinarskim reportažam in nimajo zadržkov, da vsake toliko časa znova pogledajo, kaj se dogaja s subjekti, o katerih so nekoč razpravljali. V ta koš lahko umestimo tako ugledne izdelke, kot so The Up Series Michaela Apteda, dvojec filmov Shoah (1985) in Štiri sestre (2017) Clauda Lanzmanna ali letošnja dokumentarna posodobitev filma JFK (1991) Oliverja Stona. Gre za format, ki priznava moč realnega in dejstvo, da se nobena resnična zgodba zares ne konča, potem ko pade zadnja klapa. Še toliko bolj bistveno pa je spoznanje, da je tak format naravnost idealen za spletne videoteke, ki lahko brez težav kadarkoli ponudijo dopolnitve že zaključenih naslovov.
Serija Vzela me bo noč morda ni tako revolucionarna kot The Jinx (2015), v kateri so morilca razkrinkali dobesedno pred kamerami, vsekakor pa delo Michelle McNamara ponuja upanja poln zgled, kako je lahko iskanje resnice stvar kolektivnega napora, s katerim želi skupnost poiskati resnice, da bi svojce žrtev odrešila težkega bremena. Prav knjiga in serija sta v tem procesu odigrali izredno pomembno vlogo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
