(KRITIKA SPLETNE UPRIZORITVE) Igrati znanstveni eksperiment

Lucy Prebble: Učinek, SNG Drama Ljubljana, ogled 11. februarja
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Eva Jesenovec, Polona Juh, Klemen Janežič in Rok Vihar v Učinku
Peter Uhan

Sodobna britanska dramatičarka Lucy Prebble se loteva aktualnih, medijsko razvpitih fenomenov, afer. V drami Enron obravnava finančni škandal in zlom te energetske korporacije, v A Very Expensive Poison zastrupitev ruskega disidenta Litvinenka, v The Sugar Syndrome razgalja spletno pedofilijo. V drami Učinek (The Effect), ki jo je za ljubljansko Dramo prevedla Tina Mahkota, sledimo klinični študiji za razvoj novega antidepresiva. Na kliniki spremljamo mlada prostovoljca testiranca, študentko psihologije Connie (Eva Jesenovec) in uporniškega vetrnjaka Tristana (Klemen Janežič), ki sodelujeta v štiritedenskem eksperimentu. Popolnoma izolirana od zunanjega sveta preizkušata nov antidepresiv. Tedensko jima zvišujejo dozo dopamina. Izvajanje študije in učinek novega psihofarmaka nadzira psihoterapevtka Lorna (Polona Juh), nad vsem pa bdi povzpetniški psihiater Toby (Rok Vihar), zagrizen predstavnik farmakoloških lobijev in uporabe psihofarmakov v vsakdanjem življenju. Mlada dva se nenadejano zaljubita in nihče ne ve, ali pod vplivom povečanega dopamina v novem zdravilu ali je vzrok naraven, subjektiven. Zabriše se torej meja med realnostjo in učinkovanjem zdravila. Podatek, da fant ne prejema zdravila, ampak placebo, pa tega - jasno - ne ve, dodatno zaplete dogajanje, ki v mnogočem aludira na psihološki triler. Zdravnika - ona predstavnica neuporabnih znanosti (v aktualnem žargonu slovenske realpolitike), on uporabnih -, imata tudi skupno zgodovino, kratek čas sta bila ljubimca.

V bistvu melodramatična zasnova drame, ki pa ima na vseh ravneh globlje, usodnejše, nepričakovane vzgibe. V svojih strokovnih narativih je medicinsko verodostojna, o čemer priča tudi jezik drame, ki je mestoma znanstven. Prevajalka odlično ujame ta dva diskurza, ki na ravni percepcije pomenita tudi razkol med subjektivnim in objektivnim dojemanjem.

Peter Uhan

Režiserka Eva Nina Lampič je natančno sledila dokumentarnemu karakterju drame. Z dramaturginjo Evo Kraševec, avtorjem videa Danijem Modrejem in režiserjem prenosa Gregorjem Gobcem so prenosniški hendikep pretvorili uprizoritvi v prid. Filmsko kadriranje, ki je imanentno tej drami, je obogateno z menjavanjem interierja in eksterierjev. Dogajanje se seli v stranske hodnike dvorane, na stopnišče, enkrat pa seže celo na cesto. Vse to beleži na projekcijska platna, ki hkrati zamejujejo notranje, dvopolno prizorišče - sterilno kliniko (scena Jasna Vastl). Kot dve polovici možganov ali moško-ženski princip deluje prostor. Znotraj je rigidna institucija, zunaj pa vsaj hipna svoboda. Prvič spletno predstavo gledamo skoraj kot film, saj ne gre le za menjavanje planov, ampak celoto dojemamo vizualno kompleksnejše, kot smo vajeni v koronskem teatru na daljavo danes. Tudi verizem igre in naracije deluje filmsko. Zanimivo bo predstavo gledati v klasičnem okolju in primerjati percepcijo.

Učinek igralske ekipe je sugestiven. Igrati znanstveni eksperiment in pri tem "igro ljubezni in žalosti", kot jo je poimenovala avtorica Lucy Prebble, je zahteven podvig. Polona Juh je silovita in pretresljiva v prelomih od stroge znanstvenice, ki beleži raven dopamina obeh testirancev, do depresivne razvaline, ki v razočaranjih na profesionalnem in intimnem planu sama ne more več iz spirale. Klemen Janežič je sprva nepredvidljiv "jezni mladenič", zapeljivec, na koncu pa največja žrtev eksperimenta. Njegova pot od brezkompromisnega frajerja, ki hlasta za avanturami, do rastline je ekspresivna. Eva Jesenovec je imenitna v svoji negotovosti in dvomih, ko se prepusti čustvom in jo učinek vsega bega, odlično izpelje preklop od ambiciozne, racionalne študentke do empatične, žrtvujoče se ženske, ki vzame nase vse posledice in učinke. Rok Vihar je nadgradil bolj enodimenzionalno vlogo novodobnega zdravniškega povzpetnika, ki brez rezerve verjame v psihofarmakološko revolucijo svojega časa in je koristoljubni podaljšek farmacevtskih lobijev.

Drama Učinek tematizira depresijo. Je ta posledica kemičnega neravnovesja v možganih? Je stanje duha in odvisna od zunanjih dejavnikov? Kako nevarni so eksperimenti z našimi emocijami? Kje so meje nevroznanosti in korporacijske kemofarmacije danes? Kaj je resnično in kaj namišljeno, torej zgolj placebo? Kaj se zgodi, če naenkrat ne moremo več zaupati lastnim občutkom?To je le nekaj vprašanj igre, ki je praizvedbo doživela pred devetimi leti v Londonu. Vprašanja pa danes, ko se sprašujemo o učinkih pandemije, omejenih stikov in razraščanju depresije po vsem tem, dobivajo nove razsežnosti. Tudi izoliranost za zidovi klinike in njeni učinki so ta čas aktualnejši kot tedaj, ko je bila drama napisana.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta