(KRITIKA UPRIZORITVE NA SPLETU) Škorpijonstvo zlovešče metastaziralo

Škorpijon je v bistvu škorpijonka. Strupena, nepredvidljiva, sovražna, (samo)uničujoča Claude, mater familias. Saša Pavček se pogumno spopade s srhljivo, odurno vlogo, utelešenjem dvojne morale in vsega malignega - fašistoidnega, ksenofobnega - v današnji in še kateri družbi. Osupljiva je v vsem: v svoji navidezni gospodinjski običajnosti, zaznamovani z maničnim likanjem in poliranjem nožev, nezadovoljenostjo in sovraštvom do moža, seksualno frustriranostjo. V svojem bistvu pa je zlomljena globoko ranjena. Gradacija njene sovražnosti, ki je samodestruktivna, je bravurozna. Osvobojena vseh predsodkov je pristopila k liku neizživete ženske, ki se hrani in brani s sovražnostjo. Close-upi pomagajo k še neposrednejšemu doživljanju vseh odtenkov njene navdihujoče igre, kompleksne pokrajine njenega obraza. Nenavadno, da francoske igralke, kot je povedala avtorica Véronique Olmi, niso hotele igrati tega lika, ki ponuja vznemirljive igralske kode.

Režiserka Nina Šorak je z avtorico videa Vesno Krebs dobro izkoristila dodani medij, tako z odtujeno distanciranostjo, dvojno perspektivo opazovanja skozi troje oken, pa tudi s približano mimiko bledih (poudarjeno belih) obrazov, z vzorci in kroji oblek, s pretapljanjem zunanjega in notranjega sveta. Nobenega verizma, vse zgolj markirano, hladno in sprevrženo. Scenograf Branko Hojnik s tesnim prostorom in voajerskim pogledom od zunaj noter podčrtuje klavstrofobičnost. Nenavadna gledalska izkušnja vnovič, ki ne jemlje toliko neposredni gledališki izkušnji, tu in tam ji kaj malega celo doda. Vznemirljivo se video staplja s sceno, korespondira z razplamtevanjem emocij protagonistov v drugem delu, ko se cvetlični vzorec Claudine obleke razlije čez celotno prizorišče v prizoru škorpijonkinega posiljevanja senegalskega prišleka Julesa (Saša Tabaković). Je večkratna žrtev sistema, od koder je odšel, in "belega sveta", v katerega je prišel in se nikoli rešil stigme tujstva.

Véronique Olmi je pred dobrima dvema desetletjema napisala ta distopični tekst o "tipični" podeželski družini (na jugu Francije), ki v svoji navidezni normalnosti, v bistvu pa totalni patologiji, aktualno naslavlja današnji čas pandemije, zaprtosti, strahov in rojevanja novih, toksičnih populizmov. Je kruto, brezkompromisno po meri tega časa. Kot zvemo iz enega od napisov v predstavi, je število obravnavanih primerov sovražnega govora pri nas naraslo za 120 odstotkov v primerjavi z letom prej. Metafikcijskih vložkov je še nekaj, ubrani so na ksenofobijo in novodobno hejterstvo, dodajajo meso likom.

Provansalska družina torej, s sveže upokojenima materjo in očetom, je tik pred skupnim kosilom s hčerjo, ki je dolgo ni bilo. S sabo prinese kopico zamer in travm, odnosi so odtujeni, dominirata odsotnost empatije in sovražnost do vsega drug(ačn)ega, sosedovega, nenašega. Mati je najhujša, oče Paul (Bojan Emeršič) je pasivna kreatura filatelista, podložnega, ozkogledneža, ki je po svoje sicer še najbolj simpatičen, a konformist, ki se podreja zaradi ljubega miru. Emeršič je v svojem razvlečenem telovniku z razprodaje, bermudah, natikačih in s šlampasto kapo (do tančin premišljeni, nenavadni hladni kostumi Tine Pavlović), z vdano, pasivno držo telesa, počasnim govorom in bizarnim skavtskim pripevanjem imeniten.

Hči Hélène, Iva Babić, je v zlobni hladnosti globoko ranjena, žrtev, nič manj sovražna od staršev, ko je treba gaziti po še bolj ranljivih, nerealizirana umetnica, s svojim prezirom do nasilne, gospodovalne matere, do moža, ki ji ga je mati, mladoletnici z otrokom, vsilila, do zavoženega, nerealiziranega življenja. Ne izstopa iz tega zloveščega toka ksenofobije in rasizma, ki eskalirata po prihodu senegalskega delavca. Sosedu obnavlja fasado in se - poškodovan - zateče k njim. To srečanje je srhljiva parada nestrpnosti z naših družabnih omrežij, anonimnežev, ki kot ta družina izza svojih oken z zoženo dioptrijo sovražnosti do vsega motrijo vsenaokrog. In kontaminirajo vse, česar se dotaknejo s svojimi zlobnimi, s predsodki naphanimi sodbami. Dno dna doseže škorpijonka, ko napade kot požrešen insekt temnopoltega prišleka in v svojem sovražnem (na)govoru izlije na plan - kot preberemo - žaljivke s slovenskih spletišč iz leta 2020, povezane s tujci, migranti. Verbalna gnojnica, ki prihaja iz Claudinih ust - od "gnide usrane parazitske" do "podgane muslimanske" in vrste vulgarnih brutalnosti -, je pošastna legitimacija časa, ki ni kužen le zaradi korone, ampak je neko drugo zloveščo kugo sovražnosti spustil vase že davno prej. Zgovorno o tej žalostni aktualnosti priča drama, ki jo je Olmijeva napisala leta 1998, v tem vmesnem času pa je škorpijonstvo zlovešče metastaziralo.Predstava ostaja znotraj francoskega prostora, njena glavna vrlina pa je, da kljub drastiki in skoraj dnevnopolitični aktualnosti ne moralizira. Tej pasti se je na vseh ravneh lucidno izognila.

Seveda bi bila živa izkušnja nekaj povsem drugega, odtujenost iz predstave malo korespondira z odsotnostjo živih gledalcev. Vlada oziroma NIJZ bi v Mali dvorani dovolila dva gledalca. Kak cinizem, v supermarketih jih je lahko na stotine, tisoče celo. Morda pa bo treba umetniške dogodke protestno preseliti začasno v šoping centre? Tam očitno ni nevarnosti okužb, kužni za odločevalce so teatri, umetnost in umetniki.