Le svojega imena si ni izmislil

Pod pokroviteljstvom ministrstva za kulturo in mesta Pariza je letošnje leto v Franciji posvečeno stoti obletnici rojstva enega najbolj kontroverznih in vsestranskih francoskih umetnikov Borisa Viana (1920-1959). Tega nenavadnega ustvarjalca z raznovrstnimi dogodki ne slavijo le v njegovi domovini, ampak tudi v Belgiji, Švici, Kanadi in ZDA. Za časa življenja ni bil preveč cenjen, po smrti pa so ga v določenih krogih, zlasti džezerskih, glorificirali. Njegove študije o jazzu, zbrane v knjigi Chroniques de jazz, so izšle posthumno leta 1967. Bil je soustanovitelj znamenitega pariškega kluba v četrti Saint-Germain-des-Pres, v katerem so nastopali velikani ameriškega jazza, Duke Ellington, Charlie Parker in Miles Davis.

O seksualnosti, nasilju, rasizmu

V kratkem, s krhkim zdravjem zaznamovanem 39-letnem življenju mu je uspelo postati inženir, pisatelj, trobentač, skladatelj, šansonjer (z bratoma in kolegi je imel orkester), prevajalec, veliki satrap akademije za patafiziko in do danes sinonim za neukrotljivo svobodo duha. Študiral je filozofijo, gibal se je v pariških eksistencialističnih krogih Jean-Paula Sartra in Simone de Beauvoir, igral jazz, sodeloval pri snemanju filmov. Že s prvim romanom, ki je izšel pod psevdonimom Vernon Sullivan, Popljuval bom vaše grobove (J'irai cracher sur vos tombes) leta 1946, v slovenščino ga je prevedel Jaša L. Zlobec, je pritegnil pozornost publike, ker se je loteval za tiste čase problematičnih, nevsakdanjih tem, kot so seksualnost, nasilje, rasizem. Roman je nenavadna literarna mistifikacija v slogu takrat popularnih ameriških črnih romanov. Sullivanovih - Vianovih romanov je izšlo še več, denimo Mrliči imajo vsi enako kožo in Pobili bomo vse grde, oba 1948.; vsi so bili deležni številnih napadov kritike. Leta 1950 so Viana celo obsodili zaradi rušenja javne morale.
Vsi Vianovi romani so romani na ključ. Nerodno je le, da kdaj pa kdaj ti ključi ne odprejo nobene ključavnice. Njegovim štirim velikim romanom - Peni dni, Jeseni v Pekingu, v katerem je govor o vsem razen o Pekingu, Rdeči travi, Srcoderu - se po posebni borgesovski logiki pridružuje še peti roman, njegovo življenje.

Nostalgično vabi k vsemu, kar nam manjka

Boris Vian si samo svojega imena in priimka ni izmislil, sicer pa je pri njem skoraj nemogoče ločevati fikcijo od realnosti, njegovih "paralelnih življenj", ki jih je izživel v smrt. Šest desetletij po njegovi smrti njegovi romani, ki so bili za časa življenja precej neopaženi ali kritizirani, doživljajo neverjetno posthumno kariero. Kje so vzroki tega ponovnega rojstva in strastnega zanimanja za vianovstvo in za tega svetovljanskega inženirja, strastnega matematika, arhitekta, ki je dal patentirati elastično kolo, mojstra improvizacije, glasbenika, skladatelja, igralca, pisatelja, slikarja ...? Z vsem, kar je bil, je bil poseben. Tudi revolucionarno leto 1968 se je rado sklicevalo nanj: na čisto svoj način je poosebljal konec ideologij. Ko je uveljavljal svojo varianto življenjskega vodila carpe diem, se je zavzemal tudi za nekaj, česar naš čas v polnosti ne pozna več: praznovanje mladosti, sreče, intenzivnosti, celovitosti ... Nostalgično vabi k vsemu, kar nam manjka.