Ljubezni v času totalitarizma

Čudna razmerja med ljubezenskim in političnim življenjem so stalnica opusa rusko-francoskega pisatelja Andreïa Makina. V zdaj tudi že v slovenščini znamenitem romanu Francoski testament - jutri bodo letošnji maturanti pisali o njem in o Angelu pozabe Maje Haderlap, enkrat pa je že bil maturitetno branje skupaj s Prišleki Lojzeta Kovačiča - se to najizraziteje manifestira v zgodbah o ljubeznih politikov. Francijo je ruski deček identificiral z zgodbami (pogrošnimi pravzaprav) o ministrskem predsedniku Felixu Faureu, ki je umrl v objemu svoje ljubice, Rusijo pa s prepovedanimi zgodbami o vodji sovjetske tajne policije Beriji, za čigar izbrankami je, tako kot za žrtvami čistk, izginila vsaka sled. Ampak interpretiranje posilstva kot pendanta totalitarizmu bi bilo - kljub temu da prav posilstvo glavne junakinje romana, Francozinje Charlotte, zapečati njeno usodo kot rusko - vseeno preveč enostavno. Ko gre za erotična in politična razmerja, ni nič enostavno.
V osmih zgodbah o "kratkih večnih ljubeznih", ki jih povezuje in v sklenjen tekst zaokrožuje pripovedovalec in hkrati zdaj glavni zdaj stranski lik pripovedi, je v ospredju prav ta komplicirana dialektika. Večkrat gre tudi dobesedno za ljubezenske zgodbe oziroma detajle in nenavadne aspekte ljubezenskih zgodb ljudi, ki so bili aktivno v politiki, hkrati pa so to zgodbe o vzgoji mladega srca in mladeniškega telesa na ozadju političnega v šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih letih v Sovjetski zvezi.