Maistrov album: Založba opravila delo države

V Glazerjevi dvorani Univerzitetne knjižnice Maribor (UKM) so predsinoči predstavili doslej najobsežnejšo, najcelovitejšo knjigo o slovenskem generalu, domoljubu, pesniku, slikarju, bibliofilu z naslovom Rudolf Maister - sto let severne meje. Izšla je v zbirki albumov Mladinske knjige in uredništvu Nele Malečkar. Od mnogih avtorjev, ki so sodelovali pri nastanku knjige, so se predstavili v Mariboru Mihael Glavan, ki je opisal celovito življenjsko zgodbo, Milček Komelj, ki je raziskal pesniškega generala kot likovni spomenik, Aleš Berger, ki je izbral spominske članke, Igor Grdina zgodovinsko ozadje odločilnih dneva in noči v novembru 1918, Vlasta Stavbar, ki je predstavila Maistrovo knjižnico v UKM, Primož Premzl je zbral in uredil bogato dokumentarno in slikovno gradivo, Dejan Kac pa je prispeval bibliografijo del o Maistru. Moderator dogodka je bil Stane Kocutar, ki je poudaril, da smo dobili knjigo, kot si jo Maister po sto letih od velikega dejanja zasluži.

Pogum, rodoljubje, talent

Govoriti ali pisati Mariborčanom o Maistru je nerodno, je priznal Mihael Glavan. Avtorsko ekipo knjige nenehno sprašujejo, kaj novega o Maistru so odkrili. "Težko je še kaj dosti novega najti," pravi Glavan, čigar koncept je bil predstaviti Maistra kot celovito osebnost. Po pregledu bogatega arhivskega gradiva je izločil otroško-mladinsko obdobje s Kamnikom, Novim mestom, Uncem, njegova šolska, zrela vojaška leta in centralni del - veliko zgodbo v Mariboru, ki jo vsi zelo dobro poznamo. "Skušal sem tako povezati vse to, da bi zaživele osnovne Maistrove poteze. Izkazalo se je, da je bil izjemen rodoljub in pogumna osebnost. Skušal sem se poglobiti tudi v njegovo zasebno zgodbo. Že v Ljubljani se je formiral v dijaški Zadrugi, kjer so začeli mnogi naši znani umetniki - Cankar, Kette, Murn, Župančič. Tukaj se je Maister izoblikoval v svojih življenjskih, nazorskih, filozofskih temeljih," je dejal Glavan. Maistrovo domačijstvo, slovenstvo, domoljubje so njegove temeljne točke. Zaradi tega je prihajal v času šolanja in službovanja v avstro-ogrski armadi v konflikte. Maister je del tiste generacije slovenske mladine, ki se je potrjevala s kulturnim ustvarjanjem. Hotel je biti tudi pesnik, umetnik. Imel je za to nekaj resničnega talenta pa tudi volje. Potrditi se kot pesnik je bilo tedaj zelo pomembno. Povezan je bil z ljubljanskim županom Hribarjem, vse življenje je prijateljeval s pesnikoma Otonom Župančičem in Simonom Gregorčičem. Njegovo resno, estetstko močnejše delovanje sodi v obdobje po prvi svetovni vojni, ne še v prvo pesniško zbirko, ki je še dokaj manieristična, mladostna. Na Notranjskem imajo Maistra za svojega, kot ga imajo za svojega tudi v Mariboru, je dejal Glavan.

Dva Maistrova kipa v Ljubljani

Milček Komelj je predstavil manj znano zgodbo o Maistru kot likovnem ustvarjalcu. Najbolj znana je njegova podoba Bleda iz 1897., ki ga je večkrat slikal, ko je bil tam v komisiji za meje. Bil je poznavalec in prijatelj umetnikov, Riharda Jakopiča, Frana Tratnika, podpiral je tudi Nikolaja Pirnata, ki je naredil doslej najbolj reprezentativen portretni kip Maistra, ki je v Mariboru. Je odločen in monumentalen. Maister je bil tudi organizator likovnega življenja v Mariboru. Tudi upodobljen je bil večkrat, njegovi spomeniki so po Sloveniji - od Kamnika preko Ljubljane do Maribora, Ptuja. Političen odnos do njega se kaže v prav njegovih upodobitvah, posebno kiparskih. Po vojni je bil prvi spomenik Segulinov v Kamniku, prvi veliki spomenik je bil v Mariboru. Celo peticije zanj so bile. Lirična kiparka Vlasta Zorko je njegovo odločnost izrazila v gubah plašča in energičnosti kretenj, s sabljo, ki jo izdira iz nožnice. Spomenik ni vojaško napadalen, kaže pa energičnost moža. V Ljubljani imamo v razdalji petih kilometrov kar dva Maistrovega spomenika. Komelj je bil predsednik žirije za postavitev spomenika v Ljubljani. Na natečaju je zmagal Jakov Brdar, delo Boštjana Putriha pa stoji pred ministrstvom za obrambo. Dramatične stvari so se dogajale s tem spomenikom, odnos do Maistra - pa tudi do spomenikov - se je kazal v teh delih. Pobudnik je bil Milan Lovrenčič, ki pa si je želel konjeniški spomenik, a vrsta umetnikov pri natečaju ni hotela sodelovati, češ da so konjeniški spomeniki anahronizem in stvar 19. stoletja. Vse prestolnice imajo konjeniške spomenike, v Ljubljani so jih zmeraj odstranjevali pri vseh zamenjavah oblasti. Izbran je bil na natečaju Brdarjev Maister, ker je bil izrazito sodoben. Pri Putrihovem spomeniku se je vsa žirija začela smejati. Kipar ga je upodobil na mirujočem konju kot misleca in to se je zdelo neskladno z njegovim značajem. Lovrenčič si je želel čisto realističen kip in na svojo pest ga je naročil Putrihu. Zdaj imajo pač dva Maistra v Ljubljani, kar se zdi Komelju čisto korektno.

Generalu desetka, diplomaciji negativno

Maistrova vojaška kariera vse do prelomne jeseni 1918 ni vzbujala posebne pozornosti, je dejal Grdina. Maribor je bilo treba leta 1919 tudi politično ubraniti. Kako je s političnim podaljškom Maistrovega vojaškega dela kasneje? V delokrog vsakega generala sodi utrditev oblasti na področju, kjer jo ima. Diplomat v Parizu je bil tedaj Ivan Žolgar. Slovenci so takrat naredili psihološko velikansko neumnost, da so ga poslali tja, ker je bil minister cesarske vlade. Poslati predstavnika poražene sile je res neumnost. Poslati bi bili morali Ivana Hribarja, Antona Korošca ali kogar koli drugega, ki je imel ime v antantnih krogih. Italijanska delegacija se recimo z Žolgarjem sploh ni hotela pogovarjati in prav z Italijo so bili največji problemi. Če je Maister dobil za svojo akcijo in delovanje od zgodovine čisto desetko, so tisti, ki so se šli diplomacijo, ocenjeni od pet navzdol.
Kako pa razumeti nerazumevanje z narodno vlado do Maistra? Da je to opereta, so lansirali socialni demokrati, ne narodna vlada. Po štirih in več letih so bili ljudje siti vojne. Verjeli so predsedniku Wilsonu, ki je tudi sam verjel, da nastopa doba, ko bodo z argumenti dosegli vse. Maister je vedel, da odloča realna politika, in je tudi pokazal svojo vojaško sposobnost. "Z Maistrom sem se ukvarjal kot z vojakom, pogledal sem njegovo operativno delovanje," je dejal in v nobeni armadi ne bi mogel izvrševati aktivne službe. Njegovo dejanje razorožitve zelene garde je bilo slavnostni dan enega od polkov, dobil je odlikovanje.

Počasno prebijanje maistrovcev

Aleš Berger je urednici Malečkarjevi predlagal Maistra za zbirko albumov. "S takimi izdajami založba, ki je privatna, pa še to ne, ker je pri slabi banki, dela to, kar bi morala narediti država," pravi Berger. "To smo rekli že leta 2004, ko smo izdali prvi album - Srečka Kosovela." Dela se je lotil tako, da se je oprl na bibliografijo iz knjige Boj za Maribor 1988. Zdenke Petermanec. Kakih deset naslovov je izbral. Začel je s pričevanjem Maistra, zanimiv je odlomek Ivana Hribarja, ki pokaže pišmeuhovski odnos Ljubljane do Maistra. Zelo celosten je nekrolog Antona Ocvirka, nekdanjega urednika Ljubljanskega zvona. To besedilo Maistra prikaže kot pesnika in generala in je primer zelo empatičnega nekrologa, ki ga je napisal nekdanji profesor primerjalne književnosti. Sledijo spomini Maistrovih borcev avtorjev Maksa Šnuderla, Antona Dolarja, Lojzeta Udeta. Ponatisnjen pa je tudi pogovor novinarja Branka Senice z Maistrovim sinom Borutom, ki je bil objavljen v Večeru novembra 1968. V sredici knjige je objavljena faksimilirana Maistrova zbirka Kitica mojih iz 1929.
Do 1968 so bili Maistrovi borci odrinjeni, tudi roman Maksa Šnuderla Osvobojene meje je bil natisnjen šele tega leta. Počasno je bilo prebijanje maistrovcev v uradno slovensko zavest, je dejal Berger, čigar ded je bil maistrovec.
Dejan Kac je predstavil bibliografijo, nadaljeval je z delom sedanje ravnateljice UKM Zdenke Petermanec, ki je izšla ob 70. obletnici bojev za severno mejo ob spominskem zborniku. Nadaljeval je z letom 1987 in končal z 2016. Skupaj je 772 enot širokega tematskega razpona.

Tudi zadnji načrti za grobnico

Primož Premzl se je sistematično posvetil zbiranju gradiva, povezanega z Maistrom. Pregledal je vse, kar je o Maistru izšlo. Kompletno zapuščino mu je pokazal tudi generalov vnuk Borut Maister, aktiviral je prijatelje zbiralce iz vse Slovenije in prišel do gradiva, ki doslej v knjižni obliki še ni bilo objavljeno. Na naslovnici knjige je portret Maistra iz leta 1932, ki ga hrani generalova družina in ni bil še nikoli objavljen. V spodnjem delu naslovnice pa je razglednica Maribora s pogledom s Stolnega vrha z natisnjenim imenom Marburg an der Drau in preko žig Maribor. Razglednica nosi podpis Maistra, na hrbtni strani pa še podpis Maistrove soproge. V zadnjem delu knjige je tekst Petra Krečiča o zadnjih načrtih za grobnico v Mariboru in na ta del je Premzl še posebej ponosen.
Alojz Križman je opozoril na nujnost nacionalnega statusa Maistrove knjižnice, ki je nobena vlada doslej ni upala deklarirati kot nacionalno pomembno. Maister je bil tabu tema in podobna usoda je doletela tudi Leona Štuklja.
Berger je opozoril na citat Maksa Šnuderla iz pogovora v Večeru iz leta 1965: "Ne vem, če je bilo kdaj v zgodovini toliko ljudi tako nehvaležnih toliko ljudem, kakor je ta družba nehvaležna Maistrovim borcem, brez katerih ne bi bilo slovenskega Maribora." To so bile pogumne besede za tiste čase in pogumen je bil Večer, da jih je objavil, je sklenil Berger.