Darinko Kores Jacks
Mariborski zavod Etnika, vodi ga ustanovitelj Marjan Ornik, že od leta 2005 redno pripravi istoimenski glasbeni festival, ob tem pa še jazzovski cikel Blue Planet, akcijo ozaveščanja mladih o nevarnostih iger na srečo in zasvojenosti z njimi ... Začelo se je precej entuziastično in nizkoproračunsko, sledila so finančno nekoliko boljša leta in nekaj svetovno znanih glasbenikov. Letos je festivalu sicer ostalo skromno občinsko sofinanciranje, izpadel pa je pri sredstvih ministrstva za kulturo in si ni mogel privoščiti niti potnih stroškov za nastopajoče iz tujine. Torej so konec prejšnjega tedna v dvorani Gustaf sredi multikulturnega centra Pekarna pripravili festival v polnem obsegu - dva večera s po tremi nastopi - le z domačimi.
Kraško-tolminsko-prekmurski trio Širom, ki je nastopil za uvod, je vsekakor posebnost, opažena tudi v svetovni strokovni javnosti. Glasbeniki igrajo na množico nenavadnih glasbil, večino so si po vzoru ljudskih z najrazličnejših koncev sveta ali po lastnih zamislih izdelali sami. V njihovi izrazito izvirni avtorski glasbi prevladuje kompleksna in nadvse razgibana kombinatorika v povezavi z minimalističnim repeticionizmom, ki učinkuje skorajda hipnotično, nekako podobno ritualom prvobitnih ljudstev.
Primorska Vruja je institucija, ki - z menjavami v zasedbi - kontinuirano obstaja že od leta 2001. Sistematično se ukvarja z raziskovanjem in ohranjanjem bogate glasbene dediščine multietnične in multikulturne Istre ter se pri tem zgleduje po tradiciji ljudskih godcev, ki nikakor niso bili imuni za sodobne, celo modne vplive. A laični večini popularne glasbe vajene publike skorajda arheološki folklorizem morda le ni povsem domač. Mnogo bližje pa je sodobni urbani sceni skupina BorZ (člani igrajo tudi v znani zasedbi Prismojeni profesorji bluesa), ki je učinkovito zaključila uvodni večer. Bolj kot na avtorski samosvojosti gradi na izvedbenem mojstrstvu izkušenih članov, ki skozi razgibano rockovsko dinamiko prepletajo vplive bluesa, jazza, funka in afrobeata.
Uvod sobotnega večera sta pripravila kitarist Andrej Ofak in harmonikar Borut Mori. Dravograjčana sodelujeta že od malega, nedavno pa sta izdala zgoščenko Odmevi reke Drave. Njun koncert je bil z virtuozno brezhibnostjo blizu prefinjeni estetiki klasične glasbe, tekoče prepleteni z dobro mero jazzovske improvizacije in ritmičnih struktur balkanskega etnorocka ter odmevi orientalskega melosa.
Povsem ženski ansambli že dolgo niso več redkost, a vsaj med zasedbami, ki se posvečajo predvsem tolkalom, jih vendarle ni na pretek. Mariborska skupina Djembabe ne nastopa ravno pogosto. A svoji glasbi se očitno posveča z veliko mero iskrenega veselja in predanosti, kar zlahka prenaša tudi na občinstvo. Izhaja iz pristnih tradicij izrazito ritmične zahodnoafriške glasbe, a jo v svojevrstni maniri prepleta s slovenskimi in nasploh slovanskimi ljudskimi napevi. Skupina Noreia, ki je zaključila letošnji festival, uporablja precej podoben temeljni koncept, a zelo drugače. Ne morda tako prvinsko neposredno, zato pa - kljub mladosti - dokaj rutinirano. Osredotoča se na keltske tradicije popularne folk glasbe Britanskega otočja, še posebno Irske. A glasbo v tem slogu prepleta z besedili, napevi in motivi slovenskih ljudskih pesmi.
Če je ob odločitvi za zgolj slovenske izvajalce obstajala bojazen pred neodmevnostjo in slabim obiskom, se je izkazala kot neupravičena. Čeprav se je festival v petek in soboto prekrival s kar precej sorodnimi dogodki v mestu in okolici, sta raznolikost in kakovost nastopajočih pritegnili spodobno število publike. Pa ne le zaradi simbolične cene vstopnic (pet evrov na večer). Ekipa se je izkazala z brezhibno organizacijo, kratkimi premori med nastopi in dokaj točnim začetkom - po tem v Pekarni sicer ne slovijo. Tako logistično kot glede neposrednejšega stika s publiko se je obnesla tudi odločitev, da glasbeniki vsak večer odigrajo en nastop v parterju pred odrom, dva pa na njem.
