V filmskem svetu se z veliko previdnostjo posvečamo filmom, ki izidejo v mesecu neposredno po podelitvi oskarjev, še posebno kadar gre za ameriške drame s poudarkom na izstopajočih igralskih izvedbah. Obstaja namreč zelo dober razlog, zakaj so ti filmi predvajani ravno v tem najmanj laskavem terminu v letu in ne med oktobrom in januarjem, ko potekajo odločilni boji za oskarjevske nominacije. Razlog je ta, da pri teh filmih celo producenti in distributerji sami vedo, da ne gre za vrhunske filme in da ne bi imeli prav nikakršnih možnosti v potegovanju za prestižne zlate kipce.
Film Izven igrišča (The Way Back) je te dni v naših kinih deležen prav takšnega prekletstva, pa naj si oglaševalsko nagnjeni ameriški mediji še tako prizadevajo, da bi ga predstavili kot dramski presežek. Celovečerec izkušenega ameriškega režiserja Gavina O'Connorja nam prikaže vsakdan nekdanjega košarkarja Jacka Cunninghama (Ben Affleck), ki se po ločitvi od soproge naveže na novega partnerja - na alkohol. Ko nekega dne prejme poziv, da bi kot trener prevzel srednješolsko košarkarsko ekipo, ki se sooča z obupnimi rezultati, pa kljub začetnemu oklevanju uvidi žarek upanja in s tem se film odpravi na pot novega vzpona v življenju glavnega protagonista. Že ta kratki opis v celoti pove, v katero smer se bo odvijal film, in najbolj škodljivo je to, da se vse res zgodi: Cunningham prevzame ekipo, začne z njo zmagovati, počasi opusti alkohol in v tem slogu s kakšno vmesno krizo vse do bolj ali manj srečnega konca. V tem, ko poskuša film orisati realno podobo odvisnosti od alkohola, največji greh stori prav v tem, ko jo oriše kot - hollywoodsko dramo.
Takšen neprizadeven pristop k scenaristiki je velika škoda ravno zato, ker film sicer ponudi marsikaj dobrega. Poleg zelo dobre fotografije in režije izstopa predvsem performans Bena Afflecka, ki od prve do zadnje minute nosi celoten film na svojih ramenih, pri čemer vzporednice z njegovim lastnim življenjem (Affleck ima tudi sam dolgo zgodovino zdravljenja od alkohola) njegovi izvedbi dajejo še dodatno kredibilnost.
Sedeminštiridesetletni igralec s tem znova dokaže, da je najboljši v vlogah običajnih, ranljivih moških, kakršen je bil že v Dobrem Willu Huntingu (1997), Slediti Amy (1997), Ni je več (2014) in Trojna meja (2019), ne pa v superjunaških blockbusterjih tipa Daredevil (2003) ali Batman proti Supermanu (2016). Affleck kljub kopici markantnih vlog v sijajnih filmih še naprej ostaja nadvse paradoksalen hollywoodski igralec, saj je oskarja že osvojil kot producent (za Argo) in kot scenarist (za Dobri Will Hunting), medtem ko za svoj primarni poklic igralca nima niti nominacije. Da bi kdaj posegel tako visoko tudi v tej kategoriji, bo za sabo potreboval kakšen močnejši film, kot je Izven igrišča, ki sicer ponudi povsem gledljivo zgodbo o življenjskih preizkušnjah, a se zaradi scenaristične lenobe vendarle gleda bolj kot televizijski film kot pa kakovostna drama za kino predvajanje.
