Narodni gospodar pod svobodnim soncem

Pri Mladinski knjigi je v zbirki Album ob jubileju izšla obsežna monografija Franc Saleški Finžgar - vera v resnico, lepoto in pravico avtorjev dr. Janeza Bogataja (etnologa) in dr. Mihaela Glavana.

Bogataj, Finžgarjev pranečak, je prispeval zapis o Finžgarjevem rodu in "spomine na strica Jurja" (Finžgar, strasten lovec pa ne najboljši risar, je malemu Janezu rad risal lovca Jurija), ob katerem je preživel prvih petnajst let svojega življenja. Bogataj je tudi skrbnik Finžgarjeve zapuščine, po njegovi zaslugi je Finžgarjeva rojstna hiša postala muzej z bogatim razstavnim materialom. Glavan, ta neverjetni poznavalec življenj in opusov slovenskega literarnega Parnasa, pa je popisal vse drugo, in to seveda ne suhoparno, ampak miselno in stilistično okretno, živo, tudi duhovito. Finžgarja spremlja po življenjskih in literarnih postajah, od doma prek šol in od župnije do župnije, vzporedno pa beleži njegovo nazorsko in literarno genezo ter kariero in tudi recepcijo njegovih del. Z literarnih začetkov na primer je tale misel: "Ko se je Finžgar srečal z vabljivim in bleščečim pisanjem nekaj mlajšega Ivana Cankarja, ga je to seveda prevzelo, a je hitro spoznal, da to ni njegova 'skodelica kave'. Oprl se je na nasvete dr. Janeza Evangelista Kreka, svojega kasnejšega bogoslovnega profesorja, ki je svoje učence svaril, naj nikoli ne pišejo po sili in modi, ampak naj se izražajo čim bolj odkritosrčno."

Od fare do fare

Torej, Fran oziroma Franc (v dokumentih je bil Franc, v praksi pa bolj Fran) Saleški Finžgar se je rodil 9. februarja v Doslovčah, vasi v občini Žirovnica. Bil je eden redkih slovenskih literatov, ki je postal duhovnik prostovoljno, na lastno željo in ne zaradi bolj ali manj direktne starševske prisile. Verjel je, da bo lahko tako najbolj pomagal ljudem. In res jim je pomagal, ne le z duhovno tolažbo.

Zaradi liberalnih stališč (in bojda tudi kakšne gospodične) je bil Finžgar v prvih letih služenja večkrat premeščen: iz Bohinjske Bistrice na Jesenice, v Kočevje, v Idrijo, k Svetemu Joštu nad Kranjem, v Škofjo Loko pa v Ljubljano v "prisilno delavnico", potem pa je kot župnik dobil svojo faro v Želimjah, Sori pri Medvodah in na koncu v ljubljanskem Trnovem. Ko je služboval v Bohinjski Bistrici, je, zavzet planinec, naredil načrt za prvo slovensko gorsko kočo na planini za Liscem in za dve sirarni, ko je bil župnik v Sori, pa je reguliral reko, urejal vodovod in kanalizacijo. Ustanavljal je kmečke zadruge in dal tudi pobudo za preureditev Prešernove rojstne hiše v Vrbi v muzej in res je to leta 1939 postala prva muzejska rojstna hiša pri nas. Bil je skratka to, čemur se je včasih lepo reklo kulturni in družbeni delavec ali celo narodni gospodar.

Preprostemu narodu povedati zgodbo o junaških pradedih

Na začetku je Finžgar pisal pesmi. Nadaljeval je s pripovednimi deli iz kmečkega in meščanskega življenja. V ljudskih povestih in igrah je upodobil svet, ki ga je poznal iz mladosti (povesti Strici, Dekla Ančka, Beli ženin, igre Divji lovec, Veriga, Razvalina življenja). Pisal je tudi mladinsko literaturo, med drugim Študent naj bo, Gospod Hudournik (se spomnite, kako radi smo imeli njegovega čistokrvnega mešanca Liska?) in Leta moje mladosti. Bil je urednik Mohorjeve družbe in revije Mladika ter urednik in predsednik Nove založbe.

In seveda je napisal Pod svobodnim soncem. Ni bilo mišljeno kot mladinska literatura, kar je pravzaprav postala, hotel je napisati nekaj za navadne ljudi. Takole pravi Glavan: "Spomladi 1905 je pisal zgodovinarju Francu Kosu, da se mu je ob njegovih knjigah Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku zbudila želja, da bi se lotil junaške povesti iz časa Slovenov v Podonavju. Povest bi bila za preprost narod, ki naj enkrat tudi v obliki povesti izve, da so bili naši pradedje junaško - čeprav divje ljudstvo, in ne le poljedeljsko ljudstvo, ki je nastavilo vsakemu hrbet za bič. (...) Svojo knjigo je spretno zasnoval tako, da so zgodovinski dogodki izkazovali tudi jasno povezavo s sočasnim življenjem, ko se je v zadnjem desetletju slovenske vpetosti v avstro-ogrski imperij še krepil večstoletni odpor Slovanov do Germanov. Poleg močnega poudarka na domoljubju, rodovnem in jezikovnem ponosu je poudarjal tudi tradicionalne bolesti o slovanski neslogi, ovaduštvu in spletkarjenju, ki je botrovalo spletkarjenju tujim velikim narodom."

Za ufilmanje romana, s katerim smo slovenski otroci usvajali besedo "svoboda", se je po pričevanju Janeza Bogataja zanimal hollywoodski studio Metro Goldwyn Mayer, vendar je Finžgar producentom postavil pogoj, da morajo v filmu nastopiti igralci slovenskega in slovanskega rodu.

Povezal ju je plot med vrtovoma

S sliko in besedo je v monografiji ohranjeno njegovo posebno prijateljevanje z Jožetom Plečnikom. V Trnovem, v Karunovi ulici, sta bila mejaka. "Soseda sta se najprej zgolj vljudno pozdravljala, potem pa ju je tesneje povezal razpadajoči plot med vrtovoma. Finžgar je prosil arhitekta, naj premisli o primerni novi ograji, a ta mu je odvrnil, naj raje podere do konca še to, da bo veter mirno pihljal od soseda do soseda. Postala sta še tesnejša prijatelja in tudi sodelavca pri gradbenih in knjižnih projektih vse do konca, ograjo pa so znova postavili šele dolgo po njuni smrti." Med "njunimi" gradbenimi projekti je med drugim krasna Plečnikova cerkev svetega Mihaela na Barju (ki je spadalo pod trnovsko župnijo), med knjižnimi pa na primer krasno opremljena izdaja Finžgarjeve Makalonce.

Vse to in še veliko drugega izvemo v knjigi o tem velikem človeku, o katerem je naša generacija pravzaprav vedela veliko premalo. Zelo verjetno zato, ker je bil župnik. Obveljal je za prvega pisatelja med duhovniki, a je zavračal oznako katoliškega pisatelja, saj "nihče ni ustvaril umetnine, naj je pisana ali drugačna, samo zaradi tega, kar je po svojem svetovnem nazoru".

Bil je med prvimi rednimi člani Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Leta 1951 je dobil Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Umrl je 2. junija 1962 v Ljubljani.