Naši politiki so kot mačke, ki označujejo prostor

Prišla je v Maribor ob koncu razstave Ne glej nazaj, okej? v Umetnostni galeriji. Predstavila se je v družbi devetnajstih mladih vizualnih umetnikov in umetnic, katerih dela so usmerjena k raziskovanju spomina, zgodovinjenju, gradnji identitete. Mounira Al Solh prihaja iz Bejruta, od leta 2002 živi in dela tudi v Amsterdamu. Njena dela so bila razstavljena dvakrat na Beneškem bienalu, na Dokumenti 14 v Kasslu in Atenah, v New Yorku, Glasgowu, Lizboni ... Končala je študij slikarstva na univerzi v Bejrutu in vizualne umetnosti na akademiji Rietveld v Amsterdamu. Bila je raziskovalka na sloviti Rijksakademie. Risba, slika, vezenina so njeni mediji, pa video, performans. Pogovarjali sva se med eksponati, ni želela biti portretirana ob svojih slikah. "Preveč eksplicitni portreti politikov so na njih," je dejala ena najbolj cenjenih umetnic Bližnjega vzhoda.
Izhajate iz mešanega zakona, oče je Libanonec, mati Sirka.
"To je pri nas zelo pogosto. Mnogo družin v Bejrutu je napol sirskih, napol libanonskih. Pred sto leti smo bili v skupni državi. Ni velikih razlik. Oče in mama sta se spoznala na univerzi in v njunem času je bilo vseeno malce eksotično za Libanonca, da se je poročil s Sirko, pa ne katerokoli, ampak z Damaščanko, iz Damaska."
Vsa vaša mladost je zaznamovana z vojno - ste letnik 1978, državljanska vojna v Libanonu pa je trajala od leta 1975 do 1992. Je izkušnja vojne primarna in ključna za vaše ustvarjanje?
"Vse moje otroštvo je bilo povezano z vojno. Na začetku nisem hotela niti nisem bila sposobna govoriti o vojni v svojem delu. Nisem je mogla analizirati, morala sem najprej preživeti. Zame in za mojo vojno generacijo je pomenilo ne govoriti o vojni način preživetja. Leta 2011 se je začela sirska vojna, revolucija, in svojo pozornost smo morali usmeriti k tej temi. Vojna je znova postala naša vsakdanjost, naša osebna drama. Zame osebno je živeti v vojni v mladosti pomenilo umakniti se pred nevarnostjo k teti ali k babici. Bili pa so tudi trenutki, ko je bilo nevarno povsod. Takrat so me poslali v Sirijo, kar je paradoksalno. Ostala sem tam celo leto, tudi v šolo tedaj nisem hodila in bilo je negotovo, ker ni nihče vedel, kako dolgo bo tisto stanje trajalo. Sama se tistega leta spominjam kot enega najlepših v svoji mladosti. Kontrast, ironija je bila, da je bilo v diktaturi v Siriji mogoče iti v park, pri nas pa ne. Ob hiši moje babice v Damasku so bili štirje parki z racami. Zame je bil to mali raj, čeprav je bila diktatura in smo živeli iz trenutka v trenutek. Ob revoluciji v Siriji je bilo polno upanja, da se bo arabski svet končno spremenil, a izteklo se je v še eno vojno v naši bližini, vsi so se začeli oboroževati. Rezultat je to, kar imamo še danes, svetovna vojna. Rusija, Iran ... ves svet je zapleten v sirsko vojno. Vojna je zaostrila razlike, namesto da bi sprejemali drug drugega, je bilo vse polno razlogov za sovraštvo, maščevanje. Kot snežna kepa je. Sto let bo trajalo, da bo prišlo do pomiritve."
Kako je bilo živeti v Bejrutu, v številni družini s slavno babico, od katere ste prevzeli ime?
"Šestnajst let sem imela, bila sem četrti otrok v družini. Čakala sem, da so vsi zaspali, da je bil mir. Ponoči sem šla v salon na skrivaj kadit, risat, brat očetove knjige. Bil je levičar, med libanonsko vojno je bil na strani Palestincev, in večina intelektualcev je bila levičarjev, celo komunisti na svoj način. Po poklicu je socialni delavec. Njegova mama Mounira Solh je bila prva na Bližnjem vzhodu in v arabskem svetu, ki je odprla šolo za otroke z motnjami v duševnem razvoju - Al Amal Institut leta 1959. Bila je izjemna ženska, pionirka, zelo močna, tudi ona je izhajala iz mešanega zakona očeta muslimana in mame kristjanke. Verjela je, da so bili Mohamed, Buda in Jezus bratje. V 50-ih letih prejšnjega stoletja je začela humanitarno delo, v šestdesetih pa je kot prva ženska v Libanonu in na Bližnjem vzhodu prišla v parlament. Kar nekajkrat je bila v smrtni nevarnosti v bombardiranjih. Naučila nas je, kako se ubranimo pred vojnim zlom z zaklinjanjem, s čudežnimi besedami. Vsa moja družina po očetovi strani je delala v njeni šoli, moj oče, njegova sestra ... To je postal dejansko družinski projekt. Najstarejši brat v družini je bil duševno zaostal, babica je bila prva libanonska feministka. Ko bi morala roditi, so prišli rojstvu prisostvovat mnogi sosedje. Ni se počutila dobro, sram jo je bilo tako rojevati na očeh in je upočasnila porod. Prišlo je do komplikacij in posledica je bila možganska poškodba strica.
V Bejrutu so bile cone za kristjane in muslimane. Naučili smo se vseh mogočih trikov, iskali skrivne poti čez gozdove, se skrivali. Umetnost preživetja je bila neverjetna."

Alkohol za občutek svobode

Štiriindvajsetletni ste odšli na študij v Amsterdam, leta 2003. Prvič ste bili samostojni, rešeni družinskega klana.
"Vsak mlad človek pogosto občuti družino kot breme in mora v svet, pa kjerkoli na svetu živi. Odkriti mora samega sebe, kot Ojdip. Sebe spoznaš šele, ko se primerjaš z drugimi, pa ne glede na to, iz katere kulture prihajaš. Za nas izbira seveda ni bila zelo velika. Iz Bejruta nisem mogla iti študirat v Damask, kar je bilo škoda, a v diktaturo nisem mogla. Sanjala sem o študiju prav tam. Tudi v Iran nisem mogla zaradi politične situacije in niti v Izrael, ker ni bilo dovoljeno k našim sovražnikom - torej kam iti? Mnogi Libanonci gredo študirat v Francijo, ker znamo jezik in so odnosi med državama dobri. Bili smo francoska kolonija do neodvisnosti, libanonski kristjani so imeli vseskozi dober odnos s Francijo. Na neki način je pomagalo tudi pri osamosvajanju od otomanskega imperija, a počasi se je bilo že treba odlepiti od francoskega jezika, poskrbeti zase. Kristjani so zelo obogatili Libanon, vse do danes je predsednik moral biti kristjan. Kar je bilo v primerjavi z drugimi arabskimi deželami genialno. Ljudje so prihajali v Bejrut iz vsega muslimanskega sveta, ker so tukaj lahko pili alkohol. Religija jim to prepoveduje in v svojih domovinah so težko prišli do njega. Če nič drugega, je bilo tudi to z alkoholom eden od razlogov za večji občutek svobode v Libanonu. A dežela je postala ranljiva, kristjani so postajali manjšina, čutili so se vse bolj ogrožene in vse vere, sekte so šle v vojno, da bi se zaščitile. To traja še danes."
Zakaj ste za študij umetnosti izbrali Amsterdam?
"Med vojno sem bila v zelo strogi francoski protestantski šoli. Francija mi za študij ni bila všeč. Preveč klasične so se mi zdele francoske univerze, niso bile zelo drugačne od libanonskih. In ogromno mojih rojakov je bilo tam, sama pa sem želela biti nekje inkognito. Nizozemska je bila zame zanimivejša. Na stotine Libanoncev, Sircev, več kot tisoč Iračanov je bilo tam. Imam atelje v Amsterdamu in Bejrutu. Moj mož je Libanonec, živi v Bejrutu, kulturni novinar je, prevajalec iz arabščine in pisatelj. Zato se tudi nenehno vračam domov."
Leta 2012 ste začeli svoje najobsežnejše, najbolj cenjeno delo, razstavljeno v prestižnih galerijah po svetu - risati ste začeli v svojem libanonskem ateljeju rojake pa tudi Sirce, begunce, ki so se zatekli v Bejrut. Končno ste začeli v svojih delih govoriti o vojni.
"Ko si v Bejrutu, ni enako kot v Evropi, razlike so velike. Ljudje nočejo, da jih imajo za begunce. No, nekateri že hočejo, večina pa jih je odšla samo za nekaj časa in se vrnila. Pri nas plačujejo drage najemnine. Življenje v Bejrutu je izjemno drago, ker je korupcija, ni nadzora cen. Na začetku je bilo ogromno sirskih aktivistov, pisateljev, zdravnikov, umetnikov, ki so mislili, da se bo režim sesul v nekaj mesecih in se bodo vrnili. Situacija leta 2012 je bila taka, a mesec za mesecem, leto za letom je postalo stanje čedalje težje, vera v spremembe je izpuhtela, bilo je razočaranje ... Mali milijonski Libanon je postal premajhen za vse te ljudi. Predstavljajte si, kako so se ob navalu muslimanov počutili tamkajšnji kristjani. Problem je bil enak, ko so prišli k nam Palestinci.

Documenta in Melissa, begunci v zaporih

V vašem delu je nenehno prisoten humor. Delo, ki ste ga začeli pred sedmimi leti, ste naslovili Močno verjamem v pravico biti neresen, to je serija portretov beguncev iz begunskih taborišč. Frivolnost je v središču vašega ustvarjanja in potreba po erotiki v umetnosti se vam po Susan Sontag zdi pomembnejša od kritike, teorije in refleksije o njej?
"To je zelo zanimivo poglavje. Ko sem se končno odločila, da bom risala ljudi, jih povabila k sebi v atelje, jih skicirala, sem začela popisovati tudi njihove zgodbe. Skice niso bile realistične. Srečala sem na primer žensko, ki mi je opisala svojo pot na čolnu med Turčijo in Grčijo. Imela je srečo. To je bila ena najlepših epizod njenega življenja, mi je priznala. Izkušnja je bila lepa, večina drugih je seveda zelo drugačna, polna travm, izgub družin, otrok ... Vsakdo od mojih portretirancev mi je kaj povedal, in to z veseljem. Tudi humorja ni manjkalo. Zapisala sem vse tiste zgodbe, nekateri so mi pripovedovali o svoji begunski poti, drugi ne, prepustila sem se jim. Bila je zelo nenavadna misija za risarko, intervjuvala sem svoje 'modele'. V treh letih, med 2012 in 2015, sem narisala celo serijo v Bejrutu in s prvimi razstavami se je osupljivo odprlo. Najbolj me je osrečila razstava Documenta v Atenah, ker sem tam srečala skupino Grkinj, ki so delale v asociaciji Melissa za begunce, posebej za ženske. Delujejo po principu družine. Organizirale so tečaje za mame - jezikovne, gledališke, terapevtske, hkrati pa tudi dejavnosti za njihove otroke. S tem so pridobile novo zaupanje v ljudi, kar je bilo najpomembnejše. Srečala sem mnoge ženske, ki so bile agresivne in zlovoljne zaradi težke situacije, v kateri so se znašle. A ko so zapustile Melisso, so bile čisto druge. Občutile so toplino družine, sprejetost. Spominjam se kurdsko-sirske družine, ki je imela vse papirje za Francijo, kako se je poslavljala od Melisse kot od družine."
Odnos do beguncev v Evropi, rezilne žice na mejah, vzpon desnega populizma, terorizem - kako vi, ki poznate evropsko in bližnjevzhodno situacijo od blizu, vidite ta fenomen?
"Z moje osebne perspektive najbolj poznam položaj na Nizozemskem, kjer je resnično vse zelo dobro organizirano. Tam je dva plus dva vedno štiri. Za nas od drugod je pomembno, da vse deluje, in to dobro. Ljudje so zelo humani in resnično radi pomagajo vsem prišlekom. Seveda so tudi ekscesi povsod. Ideja o sprejemanju beguncev v taborišče je lahko strašljiva. Biti v taborišču - že samo to dejstvo je za vsakega begunca šokantno. Na eni od nizozemskih lokacij, ki so jo spremenili v taborišče, je bil predtem zapor. Na Nizozemskem je ogromno zaporov praznih, kar je super. Torej so v te prostore lahko namestili begunce. Srečevala sem ljudi različnih generacij, ki so bili nameščeni v taka taborišča. Mladi so se mi potožili, kako jih to žali, da ne morejo spati v teh prostorih, drugim se zdijo kot hoteli, ko jih primerjajo z zapori v svoji domovini. Torej zmeraj je odvisno od posameznika. Imela sem prijatelje, ki so bili v taboriščih in je bilo res ponižujoče. Najbolj bizarna je kategorija časa, ker ne delaš ničesar, zgolj čakaš.
V mnogih državah taborišč sploh ni in tudi idej, kam begunce nastaniti, ne. To je najhujše. Pod milim nebom so in umirajo od mraza. Kakšna je rešitev? Nimam pojma. Na Nizozemskem so procedure včasih hitre, včasih obupno počasne za begunce. Evropa je zelo birokratizirana, a pogosto je med mojimi rojaki vseeno premalo hvaležnosti.