Nekaj gnilega je v deželah …

Vsi vemo, da nacionalizem v Evropi dviguje glavo, a še vedno si nekako ne upamo priznati, kako resni sta v bistvu politična in družbena klima. Tako močno, kot so me tokrat zadeli filmi v Linzu, me že dolgo niso. Iz kinodvoran sem odhajal izžet, presunjen, šokiran in globoko ganjen. In nisem si mogel pomagati, da ne bi bil tudi prestrašen za prihodnost stare celine. Po videnem ne morem zapisati drugačne diagnoze kot pesimistične: vse kaže, da se ponovno vračamo na pot neke ne tako pretekle in zelo krvave zgodovine, ko sta v Evropi vladala fašizem in nacizem, in v bistvu zelo bližnje izkušnje jugoslovanske morije. Pri čemer je najhuje, da se v svojih digitalnih in materialnih balončkih tega v polni meri niti ne zavedamo.

… Danski

Čeprav si Skandinavijo še vedno predstavljamo kot zgled za prvorazredno demokracijo, tudi tam nacionalizem nedvomno rjove vedno bolj grozeče. Na zadnjih volitvah je skrajno desna Danska ljudska stranka končala na drugem mestu in v parlamentu zasedla 37 sedežev od 179 ter deluje kot zunajkoalicijska podpora konzervativni vladi. Film Sinovi Danske, ki ga je režiral 32-letni Ulaa Salim, naj bi bil znanstvena fantastika, saj je postavljen v leto 2024. A je daleč od tega. Je bolj prerokba, saj si takšnega scenarija ni težko zamišljati že danes – kjerkoli v Evropi.
Spremljamo vzpon na oblast ekstremnega desničarja Martina Nordahla, ki s protibegunsko ideologijo pridobiva vedno več podpore, hkrati pa radikalizira večetnično družbo – na eni strani danske nacionaliste, na drugi strani pa muslimanske priseljence. Sovražno klimo preči usoda policista pod krinko Alija. Ko reši Nordahla pred poskusom atentata islamistov, v bistvu pod vprašaj postavi njegovo strupeno retoriko, zaradi česar je ta primoran priznati, da vsi muslimani niso "fundamentalisti", "kriminalci" in "družbeni parazati". A ker mu ta prinaša politične točke, z njo nadaljuje in jo celo stopnjuje do izgona vseh, ki niso danskega porekla. Tako je izvoljen za premierja države, posledica tega pa ni zmagoslavje, ampak tragičen preplet usod politika in policista, ki vsak s svoje strani postaneta žrtvi in rablja hkrati.

… Madžarski

Sledili sta najbolj grozoviti festivalski izkušnji, ko se je identična politična retorika neposredno prestavila iz igranega filma v dokumentarna. To, kar namreč govori Nordahl, že vrsto let in vedno bolj agresivno ponavlja madžarski premier Viktor Orban in vsi njegovi politični vazali. Madžarska režiserka Eszter Hajdu je v filmu Madžarska 2018 spremljala lansko volilno kampanjo, na kateri je vladajoča Orbanova stranka Fidesz slavila šokantno zmago in si tako zagotovila popolno nadvlado v madžarskem parlamentu: 133 sedežev od 199.

… Hrvaški

Piko na i bolečim podobam, ki vse bolj in vedno znova postajajo meso, je postavil presunljivi hrvaški dokumentarec Srbenka. Režiser Nebojša Sljipčević je sprva brez cilja in namena dokumentiral nastanek predstave Aleksandra Zec, ki jo je na podlagi resničnih dogodkov o ubitem srbskem dekletu med vojno na Hrvaškem ustvaril gledališki režiser Oliver Frljić. Globlje kot se predstava pogreza, bolj prihajajo na dan čustva nacionalistične sovražnosti, strahu in sramu. Dokler se ne personificirajo v dvanajstletnem dekletu Nini, ki je sodelovala v predstavi in na eni točki priznala, da si javno na odru pred hrvaškim občinstvom ne upa priznati, da je Srbkinja. Zakaj? Ker njeni hrvaški vrstniki odkrito izražajo sovraštvo do Srbov, celo s takšnimi izjavami, da bi jih "zaklali" in "obesili na vrbe".
Sovraštvo in nasilje, zaradi katerih je smrt množično kosila v nekdanji Jugoslaviji le 25 let nazaj, se tako že prenašata na novo generacijo. Sljipčević je potreboval kar tri leta, da je emotivno prebavil material in nadaljeval raziskavo, kakšen je položaj mladih Srbov na Hrvaškem. "Nacionalna pripadnost je na Hrvaškem še vedno zelo pomembna. To ne pomeni, da ima vsak Srb v državi težave. Pomeni pa, da se vsak mladi Srb zaveda, da ima to lahko zanj posledice v medčloveških odnosih. Nekateri so mi povedali, da takoj, ko se predstavijo, povedo, da so Srbi, da se rešijo te napetosti. Drugi so mi razlagali o dnevih, ko so se odločili za razkritje. Podobno, kot bi razkrili svojo homoseksualnost. In to, da veliko mladih svoje poreklo občuti kot breme, priča o klimi v naši družbi," je pojasnil.

… Sloveniji? ... Evropi?

V Sloveniji nismo daleč od teh zgodb, saj se stranka z največ sedeži v parlamentu SDS in nekatere druge politične opcije odkrito identificirajo in povezujejo z Orbanovo Madžarsko, ki očitno tone v novodobni fašizem. Tudi strah pred begunci in identiteta na podlagi nacionalnega porekla postajata v njihovih ustih glavni argument za to, ali je nekdo "njihov". Prav tako pa madžarski samodržec postaja zgled številnim drugim srednje- in vzhodnoevropskim državam, kot so Poljska, Češka in Slovaška. "Res strašljivo in depresivno je, da je Orban postal zgled za druge evropske politike, kako vladati," je razočarana Hajdu, ki je glede prihodnosti svoje države in Vzhodne Evrope vedno bolj pesimistična. Upa v prihajajoče evropske volitve, za katere meni, da bodo pokazatelj, kakšna je dejansko družbena in politična klima v Evropski uniji.