V svetu filma se je v 80-ih in 90-ih razmahnil nov način gledanja B-filmov, ko se je po zaslugi serije Mystery Science Theater 3000 (1998) in filmov, kot je Ed Wood (1994), razširilo ironično oboževanje slabih filmov. Drugače rečeno: s pomočjo VHS-kulture in kasneje interneta se je naenkrat v cinefilske vode prebila kategorija filmov, ki so tako slabi, da so že dobri, in naenkrat je iz zgodovine filma na površje priplavala kopica pozabljenih obskuritet, ki naj bi jih obenem častili in se jim posmehovali, pa čeprav ob nastanku sploh niso bile mišljene kot komedije. Ed Wood, Claudio Fragasso in Tommy Wiseau so postali novi heroji tovrstnega sloga, ki so ga nekateri želeli hitro imitirati - da bi zanalašč posneli "slabe" filme samo zato, da bi jih gledali kot komedije. Tu se je pojavila velika zanka - izkazalo se je namreč, da je tak namensko "slab" film pravzaprav zelo težko posneti, ker gledalec hitro ve, da gleda zgolj imitacijo. In medtem ko nekateri redki režiserji to počnejo zelo dobro - recimo Quentin Tarantino v Smrtno varen (2007) ali pa Scott Sanders v Black Dynamite (2009) -, pa večinoma takšni filmi namernih napak in pripovednih šibkosti zelo hitro spodletijo.
V slednjo kategorijo filmov žal spada tudi drugi del filma Jekleno nebo, tokrat podnaslovljen Prihajajoča rasa. Finski režiser Timo Vuorensola se je pred dobrim desetletjem prebil na naslovnice filmskih publikacij, ko je s prvim delom pomagal uveljaviti metodo javnega financiranja filmskih projektov preko spletnih platform, pri katerih imajo tudi darovalci vpliv na končno zasnovo filma. Jekleno nebo je zaradi tega postal fenomen, o katerem se je več govorilo zaradi načina, na katerega je bil narejen, in je bil zaradi tega nekakšna prikupna žanrska senzacija. Zdaj, z drugim delom, je bil čas, da bi režiser stopil stopničko višje. Film se tokrat ponaša z dvainpolkrat večjim proračunom (impresivnih 17 milijonov evrov), kar ga dviguje iz polja nizkoproračunskega filma med polnovredne žanrske spektakle, vsaj za evropske razmere.
A že na tej točki se razkriva velik paradoks. Za pripoved, ki želi biti imitacija raznih nizkoproračunskih žanrskih eksploatacij, je tako visok proračun že po definiciji ovira. Namesto prikupne, utrgane komedije, ki stavi na izvirne ideje, je Vuorensola ustvaril žanrski pastiš, ki material intenzivno črpa tako iz sveta politike kot iz popkulturnih referenc. Jekleno nebo 2 pripovedne motive že kar nesramno jemlje iz zelo očitnih popkulturnih fenomenov, kot so Vojna zvezd, Jurski park in Gospodar prstanov, in to še preden sploh poudarimo dejstvo, da je film pravzaprav ohlapna adaptacija romana Prihajajoča rasa Edwarda Bulwer-Lyttona iz leta 1871, sicer ene ključnih stvaritev zgodnje znanstvene fantastike v 19. stoletju.
Film boleha, tako kot marsikateri popkulturni izdelek, za pomanjkanjem navdiha
