Darinko Kores Jacks
Koncert, na katerem se boste počutili kot v katerem izmed vodilnih newyorških klubov! Tako so organizatorji koncertnega cikla Jazz v Narodnem domu (ND) formulirali prvo poved vabila na svojo zadnjo prireditev v tem koledarskem letu, ko mineva 20 let od prve sezone osrednje stalnice jazzovske ponudbe v Mariboru.
A poziv je vendarle vsaj malce zavajajoč. Newyorška klubska scena - na njej uspešno deluje tudi precej slovenskih glasbenikov - je preprosto tako ogromna in raznolika, da poziv ne pove nič prav določnega. Se pa dobro ali vsaj obetavno bere in sliši ... In trio Newsreel je v petek zvečer na Malem odru ND pred (že zaradi množice sočasnih dogodkov kar presenetljivo) spodobno napolnjenim avditorijem več kot upravičil visoka pričakovanja.
Sploh pa člani zasedbe - Ohad Talmor (saksofon), Miles Okazaki (električna kitara) in Dan Weiss (bobni, tolkala) - niso kako presenetljivo odkritje iz zakotja preštevilnih (pa čeprav vodilnih) jazzovskih klubov velikega jabolka, ampak znana in uveljavljena imena sodobnega svetovnega jazza s številnimi omembami in priznanji globalne strokovne publicistike in bogato glasbeno zgodovino. Dejavni so tudi kot pedagogi na renomiranih jazzovskih šolah New School of Music in Manhattan School of Music.
V svojih večinoma avtorskih ali vsaj radikalno avtorsko predelanih tujih skladbah blizu freejazzovski širini prepletajo izvirne domislice in drobce jazzovske, a tudi tradicije zahodne klasične glasbe. Pri tem pa se pogosto opirajo na zapletene ritmične strukture klasičnih (predvsem tolkalskih) tehnik severnoindijske glasbe, a tudi preprostejše, zato pa toliko bolj plesno tekoče brazilske sambe in še česa. Kar se zdi pri njihovem vseskozi virtuoznem muziciranju najbolj prepoznavna posebnost, pa bi lahko opisali kot nekakšno nasprotje pogostega ustvarjalnega postopka predvsem ljudske, sodobne popularne in tudi rockovske ... glasbe, ki gradi kompleksnost razgibane celote skozi dovolj domiselno prepletanje razmeroma preprostih zvočnih linij.
Pri triu Newsreel se nadvse dodelane linije vsakega glasbila posebej prav tako domiselno združujejo v prefinjeno harmonično celoto. A ta zveni na prvi in ne prav poglobljen prisluh precej bolj preprosto in mnogo manj razgibano kot njeni sestavni deli. Zato pa - celo pri hitrejših skladbah - dokaj umirjeno, nekako mistično meditativno, na momente že kar hipnotično. Ob dovolj pozornem poslušanju občutek za fizično realnost zlahka izpuhti in navdušujoča dobra ura in pol koncerta se je zdela kar nekako izvzeta iz okvirjev običajnega zemeljskega prostora in časa.
