Sarajevo, mesto, ki je v času nastanka filmskega festivala doživelo najdaljše obleganje v moderni zgodovini in je bilo od sveta - razen prek kulture – odrezano 1425 dni, se z izborom filmov tudi letos posveča odrezanim in odrinjenim z vsega sveta. Vedno številčnejši nesrečniki in nesrečnice imajo v globalnem kapitalističnem kazinoju nesrečno roko zgolj zato, ker so se rodili v napačnem delu sveta, v napačni državi, napačnega spola, v napačnem dohodkovnem razredu ali zgolj napačnim staršem.
(Ne)srečni med nesrečniki
V srčiko tega problema zadevata tudi najbolj odmevna filma iz letošnjega tekmovalnega programa najprestižnejšega filmskega festivala v Cannesu. Ladj Ly, v Francijo priseljen malijski režiser, je s filmom Les Miserables (Nesrečniki) vrhunski roman Victorja Hugoja prenesel v današnji čas. Tako kot v 19. stoletju so nesrečniki 21. stoletja še vedno priseljenci v francoskem predmestju Montfermeil, kjer je odraščal tudi Ly. Tokrat ne prihajajo iz obubožanega podeželja, ampak iz od kolonializma izropanih in uničenih afriških ter arabskih držav. A zgodba je Hugoju zvesta tudi v tem, da sploh ni enoznačna, saj tudi znotraj nesrečnikov obstaja hierarhija. Tisti, ki so na pozicijah moči – uradni in neuradni vodje posameznih četrti (po navadi religiozno ali etnično »čisti« poglavarji policijskih enot in posamičnih tolp) - so na vrhu in se v svojih pozicijah, čeprav so navzven nasprotniki, tudi potrjujejo. "Šibki" vseh vrst – njim podrejeni vojščaki, ženske in otroci – pa se morajo pod njihovo strahovlado znajti - kakor vedo in znajo. Sistem moči in strahu se lahko zamaje samo, če se ena od teh skupin – v tem primeru mlada generacija, ki se je vsi otepajo in bojijo, ker je ne razumejo - združi in upre. A upor iz obupa je lahko konstruktiven, lahko pa je tudi popolnoma destruktiven in kontraproduktiven. In ravno v tem razmišljanju, brez končnega odgovora, nas mojstrsko pusti lebdeti avtor.
Kdo je družbeni parazit?
Na to ključno vprašanje naše dobe, ki revščino in socialno bedo prikazuje kot parazita na "cvetočem" telesu kapitalizma, mojstrsko odgovarja dobitnik letošnje zlate palme, Parazit, južnokorejskega režiserja Joona Ho Bonga. Večino filma se gledalci zabavamo ob neverjetnih domislicah revne južnokorejske družine, da bi se na prvi pogled kot "parazit" prisesala na družino bogatega poslovneža. A iznajdljiva četverica jim ne želi preprosto ukrasti denarja, temveč želi v eni najbolj neenakih in na finančnem uspehu temelječih družb na svetu, v kateri "se za mesto receptorja prijavi 500 diplomirancev", preprosto dobiti službo. Že to, da lahko pošteno delaš za svoj denar in razvijaš svoje potenciale, je danes loterija, ali bolje rečeno borba za golo preživetje, v kateri nesrečniki in nesrečnice nimajo druge izbire, kot da teptajo sebi enake. Šokanten obrat filma je v tem, da nas postavi v vlogo bogatašev, ki jim je v od realnosti izoliranih in s tem praznih življenjih revščina zabava in celo vzburjajoča ali odvračajoča perverzija – takšna, ki jo kakopak ponujajo tudi gibljive slike. Medtem ko si na zahodu in v drugih bogatih družbah ali slojih rojeni srečneži ob njih tešimo slabo vest in se zabavamo, da bi pozabili na tegobe vsakdanjega življenja, si velikokrat zatiskamo oči pred socialnim in okoljskim uničenjem, ki ga tak luksuz zahteva. In s tem na hrbtih drugih - zavedno ali nezavedno - potrjujemo svojo pozicijo močnejšega, boljšega, uspešnejšega, pametnejšega, pridnega. Kdo je torej tukaj parazit?
Neenakosti in zablode pa nikakor ne rojeva le globalna kapitalistična družba, ampak jih je skrbno gojil tudi sovjetski sistem. Ta je v nič kaj komunistični (k enakopravnosti vseh živih bitij stremeči) borbi za čim večjo produkcijo, da bi zahodu dokazal svoj prav, rodil številne absurde, ki imajo dolgoročne posledice za ljudi in okolje. Moldavski dokumentarec Dragoša Turee Sovjetski vrt ponuja naslov, ki hkrati nosi absurdno konkretnost in metaforo obče zgrešenosti takšnega pristopa. Nekdanji sovjetski premier Nikita Hruščev se je pred približno pol stoletja odločil, da bo Moldavijo spremenil v raj za pridelavo zelenjave in sadja, ki bo dokazal tehnološko in znanstveno prevlado Sovjetske zveze. V ta namen si je s skupino znanstvenikov zamislil novo znanost - radiobiologijo, v okviru katere je želel s pomočjo radioaktivnega obsevanja semen in zemlje doseči povečanje proizvodnje hrane. Kakšne posledice je to imelo in še ima na Moldavce, je Turea, ki je zaradi desetletnega dela na tej zgodbi tudi sam prekomerno radioaktivno obsevan za vsaj naslednjih deset let, le nakazal, prave posledice pa se bodo pokazale šele v prihodnjih desetletjih, ko bo odpravljen tudi molk o tej nevarni zablodi.
Če je Turea prikazal fizično kontaminacijo, se je ruska režiserka Ksenija Okapkina v dokumentarnem filmu Nesmrtnost lotila ideološke. Mojstrsko je posnela rusko arktično mestece Apatiti, nekdanji gulag, ki se je po razpadu Sovjetske zveze enostavno preoblikoval v industrijsko središče in še naprej dela isto, le na navidezni svobodi. A sovjetski ideološki mehanizmi so tako kot pošastni stroji in sivi železniški tiri ostali enaki, le vsebina se je nekoliko aktualizirala. Če so nekoč slavili Lenina in Stalina, zdaj slavijo Putina, ob sovjetskih vojnih herojih pa zdaj poveličujejo tudi rusko vojsko. Fante od malih nog trenirajo v rokovanju z orožjem in korakanju ob ruski himni, dekleta pa v do potankosti sinhroniziranem plesu in brutalnem baletnem treningu. Tako se narava in človeška telesa ter umi še naprej neusmiljeno oblikujejo po volji sistema.
Polovica družbe je ob socialnih, geografskih in ekonomskih neenakostih na rob družbe še vedno odrinjena zgolj zaradi svojega biološkega spola. Medtem ko bi v Albaniji lahko gotovo našli tudi zgornje kategorije nesrečnikov, pa so še dodatno zaradi tradicionalnih družbenih struktur podrejene albanske ženske. Kako globoko sega ta neenakost, lahko v filmu Florenca Papasa Odprta vrata boleče začutimo v odnosu med dvema sestrama. Prva je že naredila svojo "življenjsko napako" in zanosila z napačnim moškim, ki zanemarja njo in sina, medtem ko mora ona poleg njiju skrbeti še za njegova ostarela starša. Druga je to "napako" ponovila, zaradi česar se med njima vname mučen konflikt. Ko se morata soočiti z očetom in drugimi moškimi iz njunega življenja, ki ju zaradi tega odkrito ali prikrito zaničujejo, saj ne morejo sprejeti ženske, ki se samostojno brez moža odloča o svojem telesu in življenju, ju to znova poveže in opolnomoči ter odpre vrata za vsaj intimni upor okovom tradicije.
