V baletnih uprizoritvah so plesalci umetniško sredstvo, s katerim koreografi izražajo svoje vizije in ideje. To pomeni, da je koreograf močno odvisen od plesalcev, njihovih tehničnih zmogljivosti, pripravljenosti za sodelovanje, skupnega plesnega diha in predvsem sposobnosti poglabljanja v vloge, ki so jim zaupane. Mariborski baletni plesalci odlično izpolnjujejo omenjene pogoje in so tudi tokrat pri obeh enodejankah (Hora koreografa Edwarda Cluga in Cantata koreografa Mauea Bigonzettia), potrdili sloves visoko profesionalnega ansambla, ki sodi v sam vrh baletne umetnosti. Da so plesalci center tega razmišljanja, se vsiljuje ob ogledu omenjenih baletov samo po sebi. Redko vidimo, da dogajanje na odru ustvarja vtis enega samega telesa, ene duše in energije, kot je bilo to čutiti v omenjeni uprizoritvi. Zlitost gibov tako v solističnih nastopih in duetih kot tudi v ansambelskih nastopih so nas vodili skozi koreografove zamisli v svet onkraj vsakdanjosti v zibelko človeških skupnosti, kjer so bili gib, glasba in izraz še nedeljivi kot ena sama celota.
Zasnovo Hore podpisujejo koreograf Edward Clug - z uporabo glasbe godalnega kvarteta Balanescu -, asistent je Matjaž Marin, scenograf Marko Japelj in kostumograf Leo Kulaš. Želja ali potreba koreografa, da se poglobi v davno pozabljeni ritem življenja v prvotni obliki, kjer še vladajo rituali, pri katerih je človek samo delček nečesa večjega in pomembnejšega, sta v plesnem utripu dobila svojo realnost. Povezanost in podrejenost pomenita preživetje. Skupnost je odvisna od harmonije med posamezniki – ta koreografova ideja je izjemno dobro izražena v umirjenem plesu skupine, ki skoraj neopazno drsi skozi prostor in čas ter se samo na trenutke ustavlja pri pomembnih življenjskih križiščih. Glasba kvarteta Balanescu se globoko dotika poslušalca in vzbuja otožnost, skoraj bolečino v stapljanju z vizualizacijo v plesu. Scenski element Marka Japlja v obliki mogočnega S nevsiljivo služi kot simbol življenjskih vzponov in zdrsov in podpira dramaturško dogajanje. V svoji preprostosti in lepoti deluje čisto in pomirjajoče. Kostumi Lea Kulaša v kožni barvi, sprva trikoji, potem krajše oblekice, so prav tako poudarjali koreografovo idejo: vsi smo enaki, vsi smo eno, ni delitve po spolu, starosti, družbenem položaju … V procesu od splošnega k posameznemu, kar je v nadaljevanju nakazano v plesu dvojic, pa kostumi preidejo v kolorit zemeljskih barv, ki poudarijo lahkotnost gibanja oziroma življenja.
Ansambel je s tehničnim znanjem in umetniškim temperamentom v najbolj idealni obliki realiziral vizijo obeh koreografov
