Kultura je najpomembnejši temelj obstoja vsakega naroda in države ter nezamenljivi del kakovosti naših življenj. Kultura je zadeva skupnosti in družbena vrednota, je torej vse, kar ljudje negujemo v svojem okolju, navadah, medsebojnih odnosih. Žal se nanjo večinoma pozablja, le pred vsakokratnim obeleževanjem slovenskega kulturnega praznika se oblastniki radi pokažejo v soju žarometov in se v všečnih govorih s hvalo in obljubami dobrikajo kulturno-umetniški krajini.
Zahtevamo, da kultura postane prioriteta na vladni ravni in tudi v finančnem razrezu
Od visokoletečih besed, ki so izrečene enkrat na leto, imajo konkretni ljudje, ki skrbijo za razvoj umetnosti, za ohranjanje kulturne in naravne dediščine, za stati inu obstati slovenskega naroda in državnosti, bore malo. Gospodarske rasti in dobičkov oblastniki nočejo deliti z delavkami in delavci v kulturi, temveč, nasprotno, na njih še naprej varčujejo in terjajo, naj si dodatno zategnejo pasove, četudi je lukenj na teh že davno zmanjkalo. Pot zdrave kulturne politike se je končala, še preden se je začela. Zaposlene v kulturi se obravnava neenakopravno, za samozaposlene se navkljub nakazani skrbi zanje ne naredi nič, delavstvo se razslojuje in ostaja prezrto kot predlanski sneg.
K slabemu stanju v kulturi prispevajo tako neurejena kulturna politika kot neprimerna kulturna strategija in neustrezni kadrovski posegi v vseh delih kulture. Zaradi slabih delovnih pogojev so že dolgo ogroženi spomeniškovarstvena služba, mnoga gledališča, prenekateri arhiv, muzej in knjižnica – številne bi bilo treba zapreti, saj so po vseh varnostnih standardih povsem neprimerni in življenjsko nevarni tako za tam zaposlene kot za uporabnike oziroma obiskovalce. Že leta nasprotujemo zmanjševanju števila delavk in delavcev v kulturi, ki se zdaj kaže v resni kadrovski podhranjenosti zavodov in izčrpanosti tam zaposlenih.
K slabemu stanju v kulturi prispevajo tako neurejena kulturna politika kot neprimerna kulturna strategija in neustrezni kadrovski posegi v vseh delih kulture
Skrajni čas je, da prenehamo biti žrtve ideoloških in finančnih spopadov vsakokratnih oblastnikov. Skrajni čas je, da se slovenska (kulturna) politika pogleda v ogledalo ter pokaže fige nesocialni in plitki družbeni stvarnosti. Skrajni čas je za odpravo nesorazmerij v osnovnih plačah in uravnilovke v spodnjem delu plačne lestvice, za sanacijo podplačanosti strokovnega, umetniškega in tehničnega kadra, za dostojne poklicne in starostne pokojnine ter pomladitev slovenskega baleta ter ostalih ansamblov, za odpravo krivic voznikom in knjižničarjem na bibliobusih, za zmanjševanje prekarizacije zaposlitev, za priznanje poklicne izobrazbe in ustreznega položaja delavca samozaposlenemu v kulturi, za ustrezno vrednotenje dela v celotnem kulturnem sektorju, za delu primerno zdravstveno oskrbo ustvarjalcev in za temeljno enakopravnost z drugimi dejavnostmi javnega sektorja.
In skrajni čas je, da se kulturo prepozna kot strateško naložbo. Z njeno ponovno rastjo in ob smotrnejšem upravljanju resorja se bodo povečali tudi letni proračunski prihodki, zato zahtevamo, da kultura postane prioriteta na vladni ravni in tudi v finančnem razrezu – če le želimo ustaviti nadaljnje pustošenje področja in hkrati zagotoviti slovenski državi in njenim prebivalcem prepoznavno identiteto, vitalno prihodnost ter, ne nazadnje, smisel in namen obstoja!
