Petra Zemljič
Ne glede na to, kako privlačna so lahko usta in kakšne vse povezave vzbujajo, so primarno predvsem organ za prehranjevanje; tudi pri ljubljenju imajo usta vlogo senzualnega požiranja ljubimca. Usta so začetni del prebavnega kanala. Vsak del ust opravlja svojo nalogo pri začetnem delu procesa prebave. Usta sodelujejo tudi pri dejavnosti s povsem drugega dela spektra; pri tvorbi govora oziroma pri jeziku kot najbolj prefinjenem vidiku človeškega življenja. Poleg tega prenašajo tudi dih, kot življenje, duh, dušo, besedo, stvarjenje. Naša usta so opremljena z velikim številom živčnih končičev, velik del senzoričnega korteksa pa je namenjen prav različnim aktivnostim ust. Le česa človeška usta ne zmorejo? S temi besedami sta pravkar zaključeni festival Performa & Platforma v Mariboru in v organizaciji MKC-ja, Plesne izbe in zavoda Moja kreacija pospremili programski direktorici Jasmina Založnik in Mojca Kasjak.
Festival z naslovom Ora(l)no je letos v središče postavil pojav kuharskih oddaj in kuharskih mojstrov ter okušanje plesno-performativne umetnosti. V štirih dneh je mariborsko občinstvo videlo sodobne plesno-performativne predstave priznanih domačih in tujih plesalcev ter performarjev. Kasjakova izpostavlja odlično temo, tudi dovolj radikalno, da razmišljamo o tem, kako okušati umetnosti skozi različne okuse, kako začutiti usta, jezik, kako prebaviti umetnost. "Velikokrat se zgodi, da ne govorimo o predstavah, ampak moramo. Verjamem, da so enim bile všeč, drugim spet ne, vedno je to stvar okusa, ki je bil tudi v središču predstav."
Gledaš in ti je slabo
Otvoritvena bolgarska predstava Golem na primer je bila zelo radikalna predstava, predvsem zato, ker je bila zelo performativna. Osredotoča se na preprosto rutinsko dejanje žvečenja žvečilnega gumija kot edinega sredstva gledališke raziskave. "Umetnice na zračni blazini so tako dobro izkoristile ta mit žvečilnega gumija, da je bilo nekaterim celo slabo. Gledaš, a doživljaš od znotraj. Namen je dosežen, življenje ni na prvo žogo, prav tako umetnost ne," govori Kasjakova. Izpostavimo tudi predstavo FARCI.E iranskega umetnika, živečega v Parizu, Sorourja Darabija, ki je zanjo dobil tudi nagrado strokovne žirije – Zürcher Theater Spektakel 2016. V plesni predstavi žveči papir, v ozadju pa je zgodba o iskanju identitete, ali biti moška ali ženska. Je samouki umetnik, ki ima prepoved vstopa v lastno državo. Zapustil jo je pred devetimi leti, ker tam nekaterih študijev na področju umetnosti sploh ni, so celo prepovedani. Kot pravi, je z umetnostjo in umetniki v tej državi točno tako kot z družbeno klimo in človekovimi pravicami. Darabi je imel srečo, pravi, da je lahko s pomočjo prijateljev le odšel in se brez predhodne izobrazbe celo vpisal na koreografski študij Centre Choréographique National de Montpellier, ki ga je zaključil pred dvema letoma. V predstavi, ki smo jo videli v Mariboru, raziskuje spol na izčrpen način, od njegovega biološkega oblikovanja/deformacij (telo) do kulturnih konstruktov (spolna identiteta) in jezikovnih opredelitev (spol besed in predmetov). "Moj materni jezik, perzijski, namreč sploh nima spolnih označevalcev. Slovnično gledano, ni potrebe po opredelitvi spola govornika. Členki, glagoli in pridevniki nimajo moške ali ženske različice. Samostalniki so prav tako nevtralni. Nenehno pripisovanje spola v jeziku in pri komunikaciji je odprlo več zahtevnih vprašanj. Kaj, če želim o sebi govoriti na nevtralen način? Kaj pomeni biti v osnovi določen s spolom, ki ga moraš ves čas izražati? Zakaj ne bi menjavali spola iz stavka v stavek, iz enega trenutka ali dne v drugega? Koliko mojih telesnih delov je ženskih in koliko moških? Sem morda ženstvena, medtem ko je moja vagina možata? Kakšno izmišljeno zgodbo skuša povedati francoščina s tem, ko pripisuje spol besedam in stvarem?" razmišlja.
Zdaj oči povejo več
Odgovora Darabi nima, to vprašanje živi vsak dan. Ko še ni dobro obvladal francoščine, se je s Francozi pogovarjal na drugačen način, izpostavi, da z očmi, ki da zdaj povejo več, kot so nekoč. "In vsega tega se zdaj zelo zavedam, ker imam to izkušnjo nepoznavanje jezika, zaradi katere se nekaj časa nisem mogel sporazumevati. Na podlagi spola takoj določimo, kako se moramo s kom pogovarjati, tudi debate spreminjamo glede na to, kdo je zraven. Glede na spol te lahko ljudje sprejemajo ali pa tudi ne. Veliko teh nivojev odpiram, od tega, kako gledamo druge, do tega, kako kategoriziramo na osnovi spola. Spol zame ni pomemben, to je bolj politično vprašanje. Življenje je prekratko, da bi imel le en spol. Nisem ne ženska ne moški, zame to ni niti pomembno, v političnem smislu pa se moram definirati in se ves čas tudi boriti. Ker če si transoseba, ne obstajaš."
Zaključna predstava v nedeljo, sicer tudi del gledališkega abonmaja MOMA, je bila Deep Dish/Globoka skleda. To je plesna predstava, koreografski film v živo, zadnji del niza Perfect Garden Series. Zabava z večerjo se spremeni v pustolovsko vožnjo skozi dimenzije makro- in mikrokozmosa. Posnetki ročne kamere, ki jo usmerjajo performerji, v živo vodijo skozi bizarne paralelne svetove organskih objektov. Filmske metode v kombinaciji z izkrivljenim zvokom priklicujejo metafore baročnih vrtov, zemeljskih radosti in njihovega neizbežnega propada. Koreograf je Avstrijec Chris Haring, prejemnik nagrade Zlati lev za najboljši performans na Beneškem bienalu leta 2007. Skozi različne metafore, algoritme in zgodbe govori o naši dekadentnosti. "Neumni smo, s čim vse se ukvarjamo in brez občutkov pozabljamo, kaj vse imamo. S tem, kar je na svetu organskega, lahko živimo prav vsi bogato življenje," pravi koreograf.
