Pionir slovenske umetnostne zgodovine med spoštovanjem in zamolčevanjem

Brez dvoma je dr. Avguštin Stegenšek (1875-1920) pionir slovenske umetnostne zgodovine. Mnogi umetnostni zgodovinarji ga spoštujejo, v nekaterih krogih, zlasti ljubljanskih, ga zamolčujejo, v obči javnosti pa je malodane neznan. Rojen je bil v Tevčah nad Laškim, obiskoval je gimnazijo v Celju in Mariboru, kjer je študiral bogoslovje. 1898. je bil posvečen v duhovnika. Med letoma 1899 in 1902 je kot član kolegija Campo Santo študiral arheologijo in umetnostno zgodovino v Rimu. Tja ga je poslal mariborski škof Mihael Napotnik. Ko se je vrnil v Maribor, je dobil mesto suplenta za cerkveno zgodovino in patrologijo na bogoslovnem učiteljišču. Poleg službenih obveznosti je opravljal izpite na graški univerzi in leta 1906 doktoriral pod mentorstvom profesorja Josefa Strzygovskega. 1907. je bil imenovan za rednega profesorja cerkvenega prava, cerkvene zgodovine, patrologije in cerkvene umetnosti na Visoki bogoslovni šoli v Mariboru, na katedri za cerkveno pravo. Leta 1908 ga je Centralna komisija za varstvo spomenikov na Dunaju imenovala za častnega konservatorja za Štajersko, v okrajih Brežice, Celje, Konjice, Slovenj Gradec, mesto Celje. Prvi je znanstveno preučeval cerkvene spomenike lavantinske škofije, kot so Jurklošter, Ptujska Gora in Žička kartuzija. Je začetnik slovenske spomeniške topografije. A topografija ni bila edina njegova znanstvena zaposlitev.

Po krivici so spregledane številne Stegenškove pronicljive razprave, povsem nerazumljeno pa je ostalo njegovo delo na jeruzalemski topografiji. Osnoval je tudi prvo slovensko umetnostno glasilo Ljubitelj krščanske umetnosti, v katerem je obravnaval vrsto vprašanj iz domače umetnostne zgodovine. To pionirsko Stegenškovo, sicer samo v cerkveno umetnost usmerjeno delo izpričuje, kako je vrednotil domačo umetnostno gradivo. Obravnaval ga je kot široko razgledan strokovnjak z odličnim znanjem domače in cerkvene zgodovine ter veliko osebno zavzetostjo. Zasnoval je načrt za popis vseh cerkva lavantinske škofije; izšli sta le topografiji Dekanija gornjegrajska in Konjiška dekanija. Sam ju je izpeljal, opremil z lastnimi fotografijami in risbami, založil in izdal. Zlasti od 1911. je preučeval zgodovino jeruzalemskega križevega pota in zgodovinsko topografijo Jeruzalema, prešel na nova tolmačenja biblične eksegeze in alegorične razlage Svetega pisma.

Odklonil vodenje katedre v Ljubljani

V Sinagogi se ta čas izteka fotografska razstava Terra Sancta 1910 avtorja dr. Marka Freliha iz Slovenskega etnografskega muzeja. O največjem romanju Slovencev v Sveto deželo je ohranjenih veliko zapisov, prek sto Nagličevih slik pa predstavlja edini fotografski vir o tem zanimivem poglavju iz slovenske zgodovine. V sklopu razstave je bilo tudi predavanje umetnostne zgodovinarke dr. Marjete Ciglenečki z naslovom Avguštin Stegenšek in njegova pot v Sveto deželo leta 1913. Bila je med redkimi pri nas, ki se je raziskovalno poglobljeno ukvarjala s pionirjem slovenske umetnostne zgodovine. Letošnja stota obletnica njegove smrti je, tudi zaradi pandemije, šla precej neopazno mimo.

Leta 2005 je bil na mariborski Pedagoški fakulteti simpozij o Stegenškovem življenju in delu. Pobudo zanj je dal umetnostni zgodovinar ddr. Janez Höfler. Je eden redkih slovenskih umetnostnih zgodovinarjev, ki Stegenška neizmerno spoštujejo. Stegenšek je bil predviden za prvega predavatelja umetnostne zgodovine v Ljubljani leta 1919. Dr. Karel Verstovšek, minister za uk in bogočastje, pred tem predsednik Narodnega sveta v Mariboru, se je zelo zavzemal za ustanovitev ljubljanske univerze. Predlagal je, da bi Stegenšek prevzel katedro za umetnostno zgodovino, a je to odklonil. Njegova velika, nikoli uresničena želja je bila, da bi raziskoval jeruzalemsko topografijo. Pričakoval je, da ga bo škof Napotnik oprostil profesure na semenišču, a tega ni dočakal, niti ko se je leta 1918 vzpostavila nova država. Kasneje mu je bilo žal za ponujenim mestom na ljubljanski univerzi, a tedaj je katedro že prevzel Izidor Cankar. Cankar, ki je bil namenjen za politika, za naslednika dr. Antona Korošca, sprva sploh ni računal na delo v znanosti in profesuri. Zasnoval je učni načrt po meri dunajske umetnostnozgodovinske šole, ki je bila tedaj ena vodilnih v Evropi - še danes je podstat ljubljanske umetnostne zgodovine. Stegenšek pa je bil nemško vzgojen. V Rimu, kjer je študiral umetnostno zgodovino oziroma krščansko arheologijo, kot se je temu tedaj reklo, je imel nemškega profesorja Josepha Wilperta.

Cankar odkupil impresivno Stegenškovo knjižnico

Ko se je Stegenšek po diplomi vrnil v Maribor, je delal doktorat v Gradcu pri Josefu Strzygowskem, Nemcu. In v tem je kleč, zakaj je Stegenšek tako padel v pozabo. "Mogoče je bila po drugi svetovni vojni za to malo kriva ideologija, verjetno pa je bila pomembnejša razlika med dunajsko in nemško umetnostnozgodovinsko šolo. Strzygowski ima tudi madež na osebni preteklosti, ker se je navduševal nad nacizmom," pravi Marjeta Ciglenečki in poudarja, da so Stegenškovi spisi še vedno aktualni, zanesljivi in relevantni.

Izidor Cankar kot prvi in nekaj časa edini profesor na ljubljanski umetnostni zgodovini s Stegenškom nikoli ni gojil stikov, vsaj dokazov za to ni, vendar je Cankar vedel, kako bogato knjižnico si je ustvaril Stegenšek. Kmalu po Stegenškovi smrti je še leta 1920 odkupil večino njegovih knjig za potrebe seminarske knjižnice. Dr. Helena Seražin je pred leti obdelala fundus ljubljanske oddelčne knjižnice in sestavila seznam knjig, ki so zanesljivo pripadale Stegenšku - impresivno. Cankar je že vedel, zakaj se je potrudil za tiste knjige," pravi Marjeta Ciglenečki.

Umrl je komaj 45-leten za kostno jetiko. Pokopan je na pobreškem pokopališču v Mariboru. Pred 15 leti so žal podrli Stegenškov nagrobnik, delo Ivana Sojča. Nanj je sprva spominjala le marmorna kocka z imenom v skupnem škofijskem grobnem kompleksu. Ko so se mariborski umetnostni zgodovinarji skupaj z Zavodom za varstvo kulturne dediščine zavzeli zanj pri tedanjem škofu Krambergerju, so grob obdržali na starem mestu in dodali skromen nagrobnik.

Letos jeseni so pred drugim valom pandemije načrtovali razstavo ob Stegenškovem jubileju v Univerzitetni knjižnici Maribor, skupaj s študenti Filozofske fakultete Maribor. Razstavo so za zdaj premaknili na januar. Bodo pa letos izdali brošuro z uvodnikom dr. Ciglenečkijeve in prispevki osmih študentk, ki so na izbrane teme v zvezi s Stegenškom pisale seminarske naloge. Vendarle bo knjižica dokument, da so na fakulteti razpravljali o pionirju umetnostne zgodovine pri nas.