Kanal HBO je ta mesec začel predvajati odmevni dokumentarni film Odhod iz Neverlanda (Leaving Neverland), ki je ob januarski premieri na filmskem festivalu v Sundanceu šokiral občinstvo z izpovedmi dveh moških, Wada Robsona in Jamesa Safechucka, da ju je v mladosti domnevno spolno zlorabljal Michael Jackson. Odziv na film je bil silovit: družina preminulega zvezdnika je HBO-ju grozila s tožbo, pri tem pa še enkrat ponovila svoje trdno stališče, da posamezniki s tem izkoriščajo nekdanje prijateljstvo z Jacksonom, da bi se dokopali do delčka njegove finančne zapuščine. Po drugi strani pa so mnoge medijske hiše v zadnjih tednih zaradi filma prenehale predvajati Jacksonovo glasbo, mnogi celo v celoti zavračajo njegovega glasbenega genija. Običajni gledalec, ki te novice spremlja od daleč, se upravičeno sprašuje, kje je v tem resnica. Je iz domačega naslonjača sploh mogoče priti do dna vprašanju, kdo ima v tem navzkrižnem ognju prav?
Ogled filma Odhod iz Neverlanda jasno pokaže, zakaj je ta dokumentarec tako razburil občinstvo. In najkrajši odgovor na to je – ker je izredno prepričljiv. Če bi najprej pričakovali, da bo film ponudil senzacionalistično nizanje izpovedi o spolnih zlorabah, potem je najbolj presenetljivo prav to, da gre v prvi vrsti za odličen dokumentarni film. Britanski režiser Dan Reed nas štiri ure umirjeno, celovito in natančno vodi skozi življenjski zgodbi obeh žrtev, ki sta kot sedemletnika padla v Jacksonovo naročje in se skupaj s svojima družinama ujela v pajčevino slave in bogastva. Film prepričljivo in nazorno pokaže, kako globoka je zanka ujetosti v situacijo, v kateri sta se znašla Robson in Safechuck, ki se tudi globoko v odrasli dobi nista mogla sprijazniti z dejstvom, da bi bila žrtvi, temveč sta pevčevo naklonjenost dojemala kot iskreno ljubezen, ki je pač vključevala tudi spolnost. Ko Michael Jackson v enem od arhivskih posnetkov iz tistega časa pogleda v kamero ter gledalcem zatrdi, da nikoli ne bi mogel škodovati nobenemu otroku, mu verjamemo – a le z vidika tega, ker smo do tedaj v filmu že videli, kako daleč je tudi sam živel v lastni zablodi, disfunkcionalnosti in opitosti od neskončne moči nad običajnimi ljudmi. Odhod iz Neverlanda ni zgodba o pošasti, ki bi otroke nasilno zapirala v sobo in jih zlorabljala. Ne, to je Smrt v Benetkah, prepovedana homoseksualna ljubezen med odraslim in mladostnikom, ki je kršila temeljne zakone medčloveških odnosov in s tem povzročila nepopravljivo travmo na obeh straneh.
Reed se je dokumentarca lotil z vso etično odgovornostjo ter je do sogovorcev do največje mere privzemal nevtralen odnos, v katerem jim je dal prostor za izpoved, a jih obenem soočal s kritičnimi vprašanji. Gledalec tako pred zaslonom igra vlogo psihoterapevta, ki mu dva moška intimno pripovedujeta svojo zgodbo, on pa mora glede na videno sam presoditi, ali je vse skupaj resnica ali ne. Na koncu si mora vsak film ogledati sam, da bi si ustvaril mnenje o aferi, a ne glede na to, ali se postavimo na stran Jacksona ali obeh obtožencev, je Odhod iz Neverlanda izvrsten in pomemben film, ki ne predstavlja samo pogumne pripovedi o temačni plati ene največjih popkulturnih ikon 20. stoletja, temveč tudi nasploh služi kot neprekosljiva analiza psihološke plati spolnega zlorabljanja otrok.
