Najprej povejmo, kaj je z naslovnim virusom. Ja, je covid-19 in nekoga iz stalnega kriminalističnega omizja skoraj umori. V blagi obliki pripomore celo k zapletu, v metaforični obliki se širi kot virus kriminalnega nasilja, v bistvu pa nove, četrte kriminalke Tadeja Goloba ne prizadene zares. Pandemija je relativno spretno uporabljena kot ena od zunanjih, bolj ali manj naključnih in nemotiviranih okoliščin, ki so tudi tokrat večje od čistega kriminalnega oziroma detektivskega jedra in ki naredijo te romane prijetno berljive.
Ob treh moških imamo znova dva stalna ženska lika, ki gravitirata k Tarasu, ženo Alenko in sodelavko Tino. Na prvi relaciji nam je postreženo s še največ presenečenji. Seveda smo si po prvih treh delih mislili, da je gospa zdravnica in solastnica privatne klinike pač pametna gospa, ki ve, kako se operira s Tarasom in s problemi sploh, njeni tokratni manevri pa vseeno izrišejo malo drugačen psihološki profil. Tarasovo posledično preseganje dovoljenih sredstev, s katerim se prvič srečamo, ko v Bohinju (Jezeru torej) maltretira mulca, ki ga zajebava, je v Virusu še malce stopnjevano. S tem postaja še bolj podoben priljubljenim svetovnim sodobnim ikonam žanra, nepredvidljivim šarmerjem a la Harry Hole, ampak Golobu je treba priznati, da to tipsko lastnost zelo unikatno skombinira. Medtem ko so vsi briljantni deviantni inšpektorski umi notorični pijanci ali celo mamilaši, je Birsa notorični abstinent. Zna biti torej, da gresta Taras in Alenka tokrat predaleč, o tem, kako daleč ali blizu si pustita s Tino, pa seveda ne bom govorila.
Skupinski portret ekipe se sicer (znova) ne manifestira tudi na nivoju razreševanja problema. Res iščejo vsi, najde pa znova Taras. In kaj torej iščejo in kaj (drugače kot v Dolini rož) najde in dokaže? Temeljni detektivski problem je tokrat iskanje skupnega imenovalca. Žrtve, ki jih ne povezuje nič, sta pokončala isto orožje in cviček istega proizvajalca, juhu. (Brajc zna na pamet Pavčkovo odo tej žlahtni kislici.) To pa je tudi največ, kar se sme konkretnega o kriminalki v takem zapisu povedati. O motivu lahko rečemo samo, da je verjeten in da se z njim ravna z občutkom. Medtem ko je bila recimo v zadnjem romanu Avgusta Demšarja, Cerkvi, na delu zelo redka in večini neznana psihična deviacija, ponudi Golob bralcu vse možnosti, da sam ugotovi, zakaj nekdo počne, kar počne. In v nasprotju z njegovimi detektivskimi začetki si upa zdaj izbranemu morilcu (ali morilki, da ne bomo koga prikrajšali) že posvetiti več pozornosti. Ne skriva ga (je) cel roman, skratka, prav tako ne indicev in predpostavljena izvedba logistično ni nemogoča. Nekatere reči so še vedno malo preveč eliptično rešene (podporni sistem morilca/morilke recimo ali pa vloga oziroma potrebnost inštanc, ki so višje od Tarasove matične enote), vendar v Virusu ni napak, ki bi motile branje. Avtor vse bolj obvlada pravila žanra, pisati pa tako ali tako zna. Z veseljem prebrano.
Taras kot koronabedak?
"Ahlin je poslušno pobrskal za Tarasom Birso in naletel na fotografijo kolesarja, posnetega od zadaj, v rumeno-črnem kolesarskem dresu. S čelado na glavi in brez obraza se ga ne bi dalo prepoznati, če ne bi bila fotografija opremljena z napisom Eden teh na Toškem čelu in novejšim pripisom Kriminalist Taras Birsa, ki bi moral biti doma v karanteni zaradi covida-19.
'Včeraj se je pri meni oglasil minister in zahteval, naj preverim, ali je bil to res Taras, in ga, če je bil, nemudoma odpustim.'
'Kako bi pa lahko preverili?' je vprašal Ahlin.
'Saj to je. Zahteval je, naj preverim bazne postaje, s katerimi se je povezoval njegov telefon.'
'Ampak saj to se vendar ...'
'Ne sme. Seveda se ne sme. Zato sem pa odgovoril, da brez pisnega ukaza tega ne more storiti. Seveda ga nisem dobil. Ampak midva seveda obadva veva, da je ta kreten res na sliki.'"
Obiščite spletno stran brez oglasov.
