Petra Vidali
"Odvetnik je vedel, da drugače ne gre. Že res, zakoni so zakoni in dejstva dejstva. Toda njihova interpretacija je v očeh posameznika. Zato je še bolj kot dokazi, ki jih imaš v rokah, pomemben način, na katerega jih predstaviš. Družba ni lačna pravice, temveč zgodb. Če ti uspe, da postaneš junak v paberkovanjih branjevcev na tržnici in opravljivcev pri frizerju, lahko računaš na uspeh."
No, tako je tudi s knjigami. Če je avtor slaven, bodo zapisi o knjigi (pravzaprav bolj o avtorju oziroma predstavitvi knjige) v vseh tabloidih in tabloidnih rubrikah domnevno resnih medijev. O knjigi (oziroma enako kot v prejšnjem oklepaju) se bo govorilo veliko več, kot se je bo bralo, in to šteje več kot knjiga, to šteje celo več kot prodaja knjige. Praviloma se namreč pokaže, da tabloidni hajlajtsi niti niso tudi največji prodajni uspehi. Seveda velja to za celo polje knjige oziroma kulture v medijih, ampak pri nekaterih fenomenih je stvar še bolj evidentna. Umetnostna kritika je postala irelevantna, ker ne le ne vpliva na prodajo (ne knjig ne medijev), ampak se ob njej v glavnem nihče niti ne naslaja. Ni več poslednja sodba in ne more odpreti vrat v nebeško kraljestvo, še kakšnih veliko manj veličastnih ne, recimo tistih, ki vodijo v razvid samozaposlenih na ministrstvu za kulturo. Tako pač je, nič ne jamram. Se pa zato včasih vprašam, ali ni deplasirano, da se človek sploh resno loti kritiškega zapisa o rečeh, ki so že v osnovi namenjene skoraj izključno temu, da bi o njih pač govorili frizerji in branjevci. Odgovor je odvisen od razmerja med pretencioznostjo propagandne mašinerije in kakovostjo izdelka.
Sodni dnevi imajo nekaj dobrega. Najprej je dobro, da se žanr izvirnega slovenskega kriminalnega romana širi ne le kvantitativno, z več izdelki iste vrste, ampak tudi zvrstno. Doslej smo imeli (Demšar, Golob, Širok, Komel, če omenimo samo zadnji val) variante klasičnega detektivskega modela - torej truplo in detektiva oziroma kakega drugega raziskovalca (recimo novinarko črne kronike), ki išče morilca. Tukaj imamo truplo, osumljenca in odvetnika, ki mora dokazati, da je nedolžen. Skrivnost naj bi se razrešila skozi sodno zgodbo skratka.
Zato se zdi, dalje, kar dober naslov, četudi na prvo žogo vsakdanji. Zdi se dober preplet pomenskih odtenkov med vsakodnevno rutino v sodnih dvoranah in poslednjo sodbo, ki doleti umorjenega, domnevnega morilca, v nekam smislu - ker obračunava s svojim zasebnim in profesionalnim življenjem - pa tudi ali celo predvsem odvetnika.
In Sodni dnevi so na mikro nivoju res precej dobro izpisani. Pisateljska nadgradnja (domnevam, da je to bila naloga Vasje Jagra) je skoraj odlična predvsem v prvi polovici romana, pri zapletanju torej. Kriminalni plot tukaj vleče in tudi psihologizacija protagonista, odvetnika Edvarda Melika, se zdi - dokler ne pade na celi črti s katastrofalno rokohitrskim hepiendom - vsaj v žanrskih okvirih kar dobra.
Vse drugo pa je slabo. Bolj ko se razpleta, slabše je. Na 230 straneh, ki precej dihajo (tanka kriminalka pravzaprav, samo za en večer), je vse od preprodaje orožja v zadnjih vojnah na Balkanu do pištole na čelu v sodobnem Beogradu. Pa s tem seveda ne bi bilo nič narobe. Osnovna zamisel - umor, ki je videti kot posledica intimne patologije dveh, de facto pa je rezultat širše družbene promiskuitete - je legitimna in pogosta. Prav tako ni nič narobe s tem, da ostanejo pravi morilci nekaznovani, nedolžni pa bo v zaporu za dobrih trideset let. Mislim, seveda je narobe, ampak nič ni narobe s tem, da je hotel pisatelj oziroma odvetnik povedati, da se take narobne reči pač dogajajo. Kriminalni roman ima rad bolj pravične zaključke, to že, ampak to ni glavni problem tega kriminalnega romana.
Tako kot lep (ali pa vsaj najbolj razvpit) del sodobnih slovenskih kriminalk tudi ta ne razume, da vse to še ni kriminalka. No, nerazumevanje je tokrat globlje, čez toliko argumentacijskih lukenj nas še ni premetavalo. Že mogoče, da za odvetniško slavo bolj kot dejstva štejejo zgodbe (vseeno upam, da ne), za dobro kriminalno zgodbo pa morajo štimati dejstva. Tista slavna Čehovova misel, da naj dramatik ne nastavi puške na steno v prvem dejanju, če je ne namerava uporabiti v zadnjem, velja za kriminalni žanr še toliko bolj, pa ne samo zato, ker je tezo demonstriral z morilskim orožjem. Zakaj, pri vragu, bi nekdo, ki je del širše zarote proti nedolžnemu obsojencu, temu zagotovil alibi prav za čas umora? In zakaj bi odvetnikova ovržba napačnega časa umora (pustimo, da je sama po sebi bedasta) na sodišču ne veljala? In zakaj bi bil prekaljen odvetnik tako neumen, da bi sodno izvedenko v času procesa vabil na kosilo v center Ljubljane? Domina, ki pade, ne poruši drugih, prameni zgodb in njihovi protagonisti se brez prave logike in sorazmerja pojavljajo in izginjajo. Sodne zgodbe smo doslej poznali predvsem iz ameriških filmov in cel kup trikov se zdi res vzet iz teh filmov, ampak res zgolj kot trikov, bizarnih adutov iz rokava, ki jih ne bi zložil v dobro kriminalko niti najboljši pisec.
Eden od prijaznih piscev blurbov na platnici pravi, da se bralec ob branju ne sprašuje samo, kdo je storilec, "pač pa glede na avtorja tudi - kaj pa, če je vse res?" Ob predstavitvenem dogodku smo slišali, da je romaneskno zasnovo avtor našel v zgodbi, ki jo je poznal kot odvetnik, v primeru trojnega umora v Rovinju, za katerega je bil Ivan Perić obsojen na več kot trideset let zapora. Hudo je, če je res, da so nedolžnega zaprli za trideset let. A hudo bi bilo tudi, če bi odvetniki branili tako slabo, kot snujejo kriminalke. Na srečo ni tako, glas ljudstva in stroka pravita, da je bil avtor nove slovenske kriminalke ne le slaven, ampak tudi dober odvetnik.
