Poslovil se je pesnik, kritik in ikona kulturnega novinarstva Peter Kolšek

Časopis Delo je sporočil, da je umrl njegov dolgoletni novinar in urednik Peter Kolšek. Peter Kolšek se je rodil leta 1951 v Celju. Študiral je primerjalno književnost in slavistiko, sedem let poučeval slovenščino na dveh ljubljanskih gimnazijah, od leta 1987 pa je bil v službi pri Delu. Bil je urednik kulturne redakcije in Književnih listov. Pisal je o literaturi, filmu, televiziji, kulturni politiki in "navadni politiki".
Filmske in literarne ocene je začel pisati na začetku sedemdesetih let, v osemdesetih je sodeloval pri pisanju srednješolskih beril. Iz tega obdobja je tudi njegova prva pesniška zbirka, Elegije, sledile so ji še Menina, Kletarjevo popoldne, Nikoli več, Opuščanje vrta, Tropi in tropine, Dekleta pojejo ter Slavospevi, ki jih pojejo vrane. Lani je izšel njegov zajeten in vznemirljiv prispevek k cankaroslovju, Reci tvoji roki, da jo poljubljam - Ivan Cankar in ženske.
Skupaj z Brino Švigelj Mérat (Brino Svit) sta objavila epistolarni roman Navadna razmerja. Z Dragom Bajtom sta sestavila antologijo slovenske poezije Sončnice poldneva. Za zbirko Kondor je pripravil antologijske prikaze Gregorja Strniše, Milana Jesiha in Ervina Fritza, leta 2006 pa antologijo slovenske poezije 20. stoletja z naslovom Nevihta sladkih rož.
Čeprav je pisal kolumne do nedavnega, je že pred desetletjem izšel izbor njegovih kolumn in komentarjev "z nekoliko čudaškim naslovom" (je pokomentiral Peter sam) Vaserkeber in druge dogodbe. V knjižno zbirko Nova znamenja pri Literi, ki se je ponašala s častitljivo esejistično tradicijo, so bile uvrščene, ker so najboljši dokaz za tezo, da dobre kolumne demokratizirajo sicer odmaknjeno esejistično zvrst, da je ta novinarski žanr postal esej za vsakdanjo rabo. Že na začetku tisočletja je izšel tudi izbor iz Kolškovih pesniških kritik z naslovom Lepa točajka. Njegovi zapisi o poeziji so bili in bodo ostali zgled pronicljive, jasne in nikoli pristrane in prevzetne sodbe.
Naklonjeno, a ne zavajajoče je pospremil mnogo pesniških zbirk, od obetavnih začetnikov do klasikov slovenske poezije. V znameniti rubriki Recenzijski izvod v Delovih Književnih listih je med stotinami ocen neprizanesljivo in z neprekosljivim humorjem ovrednotil tudi lastno poezijo. Poezijo, ki je z nekakšno dobrodušno nostalgijo in "dostojno razdaljo" komentirala minevanje.