(RAZSTAVA) Ne popolna, iskrena telesa

Fotogalerija Stolp je od 16. februarja pa do 18. marca vsa v znamenju akt fotografij na razstavi Nimfe našega časa Mihe Kacafure. 36 črno-belih torzov v ciklu, ki je nastal lani, je na ogled v vseh treh nadstropjih. Podnaslovljeni so s številkami, pri čemer je prva zaporedna, druga pa predstavlja starost modelke. Te so razpete med 61. in 19. letom. "Vsak hrbet ni samo torzo, nosi življenjsko zgodbo, tudi bolečino. Ni me zanimal samo umetniški učinek. V prvi fazi sem se hotel zoperstaviti modnim tabloidom, ki praktično vsakih deset let 'znanstveno', 'čudežno' ugotovijo, kakšno naj bo žensko telo, da je lepo. Zmeraj so norme in ideali drugačni. Žensko želijo deformirati v slogu in s ciljem modne komerciale, ki tako bolj ali manj temelji na ženskem telesu," razlaga avtor.

Žanr akt fotografije je v časih gibanja jaz#tudi in znova prebujenega feminizma novih generacij še posebej izpostavljen. Kako korespondira avtor s temi družbeno aktualnimi temami? "Ko sem se spoprijel s to temo, sem najprej naletel na težavo, kje dobiti modelke. 36 jih imam. A ko sem jim povedal, kaj želim predstaviti, da je vsako telo lepo, ker je naravno, sem jih z lahkoto dobil. Vsem zainteresiranim sem poslal svoj koncept. Nisem iskal znank in prijateljic, šel sem v naključno zbiranje. Leta sem dodal namerno, zgolj v tem smislu, da dokažem, kako niso pomembna, kajti nekdo, ki ima 19 ali 60 let, je lep oziroma 'drugače lep' le zaradi naših predsodkov.

Pomembno je, da smo se z modelkami med procesom spoznavali, da so dekleta natanko vedela že pred snemanjem, kaj, kako. Ob srečanju se najprej temeljito pogovorimo in šele potem naredimo postavitev in fotografijo. Fotografije pred objavo modelkam še enkrat pošljem v pregled. Nobena ni na razstavi, ne da bi bila avtorizirana. Tudi na odprtju razstave modelk nisem izpostavil, ohranjena je anonimnost. Razkrile so se same, če so to želele."

Projekt je trajal dobre tri mesece. Modelke prihajajo iz vse Slovenije, od Izole do Lendave. Različne so po svojih telesnih značilnostih: velikosti, teži, barvi las kot izobrazbi: od osnovnošolske do doktoric znanosti. Želel sem fotografirati različne ženske in tako prikazati realnost, ki nam jo v vsej svoji lepoti ponuja vsakdan," pove Kacafura, ki meni, da morajo modelke imeti tudi malo hrabrosti za sodelovanje pri takem projektu.

Akt fotografija predstavlja 80 odstotkov vsega Kacafurovega ustvarjanja zadnja tri desetletja. Kako se je skozi čas ta žanr spreminjal? "Danes je težje delati to zvrst fotografije. Nekoč je bil akt resnično umetniška kategorija, danes pa z možnostjo fotografiranja s telefonom ponekod prehaja malce že v porno zgodbo. Vsakdo lahko akt fotografira doma, tudi zelo neestetsko. To ni več umetniška fotografija, kar tudi modelke odvrača. Danes žal nekatere tovrstne fotografije izkoriščajo tudi zgolj za samopromocijo. Družabna omrežja so naredila veliko škode. Modelka nikoli ne ve, kje bo njena fotografija pristala. Odnos med modelko, modelom in fotografom ali fotografinjo je izjemno pomemben in medsebojno zaupanje je ključno," pravi Miha Kacafura.

Kuratorka razstave Sara Nuša Golob je o Nimfah našega časa zapisala: "Telo ženske je redko predstavljeno, ne da bi bilo erotično, ko pa je, četudi z željo in s soglasjem ženske, je prepogosto označeno za sramotno. Oba načina dojemanja in ustvarjanja akta sta torej, do neke mere, obsojena na javno nestrinjanje. Ženskam se dnevno sporoča, da morajo ostati sramežljive, zadržane in skromne, njihovo telo pa je zares čaščeno šele, ko ga lahko dojemamo kot nosilca novega človeškega življenja. Akt in zavestna odločitev ženske, da je fotografirana gola, sta v vsakem primeru politična drža, če se tega ženska in gledalec zavedata ali ne. Golo žensko telo in čaščenje njegove lepote v vsaki obliki sta načina, da ženska zavrne dolgoletno ponotranjanje lepotnih in družbenih standardov in obeleži svoje mesto v svetu.

Zadnja leta so bila zaznamovana s širjenjem pozitivnega odnosa do telesa, z deobjektifikacijo in opolnomočenjem ženske, ki želi izraziti svojo seksualnost. Na prav vsaki fotografiji z razstave lahko najdemo dokaze, da je ženska tista, ki fotografijo obvladuje, in v svoji pozi čuti tako moč kot tudi svobodo, da izrazi svojo ranljivost. Svetloba in senca sta glavni fotografovi orodji. Cilj ni, da bi telo izgledalo popolno, le iskreno.

Fotografiranje žensk, neprofesionalnih modelov, razbije škodljiv ideal, predstavljen skozi lepoto v kalupu, ki smo je vajeni iz množičnih medijev. Fotografije poudarjajo, da imajo vsa ženska telesa svojstveno linijo, ki ni definirana z lepotnimi trendi, ki zaradi kapitalističnega marketinga zahtevajo konstantno spreminjanje ženskega telesa, da bi pristajalo v trenutno popularen kalup. Miha Kacafura pri svojih fotografijah ne dopušča stereotipnega pogleda moškega na žensko, temveč prevzame ženski izraz in sprejemanje ter občudovanje telesa v vseh oblikah, to pa stori skozi premišljen, niansiran in raznolik pristop h kompoziciji, svetlobi in k vsakemu posameznemu modelu."