(RECENZIJA KNJIGE) Julia Davis nas popelje v srce ruske vojne propagande

Tistim, ki dogajanje na svetovni politični sceni med drugim spremljajo preko družbenih omrežij, so se v zadnjih letih na zaslonu zagotovo tu in tam pojavili odlomki pogovornih oddaj z ruske javne televizije, v katerih tamkajšnji medijski voditelji (v prvi vrsti voditelj Vladimir Solovjov) razširjajo svojo ekstremno vojno propagando, uperjeno proti Ukrajini, Natu in celotnemu zahodnemu svetu. Ti odlomki se zadnja leta po spletu v veliki meri razširjajo po zaslugi ene osebe. Julia Davis, magistrica letalskega inženiringa, je Američanka, ki se je rodila v Kijevu in sta ji zato ob angleščini domači tudi ukrajinščina in ruščina. Po tem, ko se je v preteklosti kot filmska režiserka in raziskovalna novinarka ukvarjala s temami, kot so državljanske pravice in politična korupcija, je po zasedbi Krima leta 2014 postala medijska analitičarka, ki je svoje znanje ruskega jezika prelila v to, da je zahodnemu svetu z angleškimi podnapisi začela predstavljati vsebine in ideje, s katerimi ruski mediji ideološko interpelirajo svoje lastno prebivalstvo. Kajti jasno: nekaj je tisto, kar o Rusiji, največkrat iz pričevanj drugih, izvemo iz naših medijev, nekaj povsem drugega pa tisto, kar proizvaja njihova lastna propagandna mašina in smo lahko temu priča z lastnimi očmi.

Po njeni zaslugi propagando spremljamo tudi pri nas

Julia Davis je že pred dejansko vojno, od leta 2019, redno prevajala odlomke iz ruskih TV-oddaj in jih objavljala na svojem youtube kanalu Russian Media Monitor in na družbenem omrežju X, obenem pa je o tem pisala kolumne v ameriških medijih, najpogosteje na spletnem portalu The Daily Beast, s čimer si je prislužila tudi uradne sankcije Putinovega režima. Nemška založba Ibidem je skupaj s Columbio University Press zdaj izdala zbirko njenih kolumn v knjižni obliki. Knjiga In Their Own Words: How Russian Propagandists Reveal Putin's Intentions (Z njihovimi besedami: Kako ruski propagandisti razkrivajo Putinove namene) na 450 straneh predstavlja nekaj več kot 100 kolumn Julie Davis, v katerih je povzemala in komentirala tisto, kar je videla na ruski javni televiziji. "Ruski propagandisti svoje ideje razširjajo s prepričanjem, da jih izven Rusije nihče ne opazuje, a Julia Davis počne prav to," v spremni besedi zapiše Timothy D. Snyder z Univerze Yale.

Po eni strani so povzetki in komentarji ruske propagande v knjigi zelo pričakovani. Še posebno pri branju nedavnih kolumn v knjigi se poraja občutek, da so besede ruskih propagandistov predvidljive in nekaj, kar tako ali tako poznamo in videvamo v informativnih oddajah - torej, pozivi k napadom z jedrskim orožjem, označevanje Ukrajincev kot neobstoječega naroda pa večne grožnje zahodnim državam in zvezi Nato. Ampak po drugi strani takšna obširna zbirka analiz vendarle prinese marsikatero novo spoznanje, ki ga ne dobimo iz vsakodnevnega spremljanja informativnih oddaj. 

Dobrobiti dolgoročnejše analize

Dejstvo, da kolumne obsegajo obdobje med letoma 2019 in 2024, prinese namreč vpogled v dolgoročnejši razvoj strategij, ki jih propagandisti naslavljajo na svoje prebivalstvo. Knjiga se začne z obdobjem pred ameriškimi predsedniškimi volitvami leta 2020, ko so ruski mediji odkrito navijali za zmago Donalda Trumpa, ki pa je na koncu ni bilo. A cilj je bil širši - Julia Davis v svoji analizi pokaže, da je Trump ravno toliko, kot je bil ruski ljubljenec, označen za idiota, in to seveda prav zato, ker je tako naivno izpolnjeval ruske politične interese. V resnici je širši cilj Rusov bila destabilizacija celotnega demokratičnega volilnega procesa v ZDA - k čemur je nato močno pripomogel prav vdor v kongres po Trumpovem porazu na volitvah. Potem je tu fascinantno prepričanje, da se bodo po porazu Trumpa mnogi konservativni Američani želeli preseliti v Rusijo, ker naj bi ta predstavljala "politično nekorektno utopijo" in "prestolnico antiwokizma". "Več in več ljudi vidi našo državo - in Putina kot njenega vodjo - kot prostor, v katerega se lahko zatečejo. Nekako tako, kot je bil nekdaj zahod za prebivalce Sovjetske zveze," je na ruski televiziji izjavila urednica Margarita Simonjan. 

Potem pa se je leta 2022 začela invazija na Ukrajino in naenkrat je nastopil čas velikega nacionalnega ponosa in samozavesti, da bo ruska vojska v hipu zavzela celotno državo, a le dva tedna kasneje se je s sankcijami zahoda in spoznanjem, da ne bo šlo tako gladko, vse skupaj sprevrglo v temačni pesimizem. Ocena, da bo Ukrajina padla v enajstih minutah, se je spremenila v spoznanje, da bo "denacifikacija Ukrajine trajala najmanj 15 do 20 let," kot je izjavil vojni strokovnjak Igor Korotčenko. Argumentacija propagandistov se je takrat začela zatekati v vse večji ekstremizem. Nuklearna apokalipsa naenkrat postaja realnost, in to ne kot nekaj temačnega, temveč že kar dobra, pozitivna stvar: "Zahodnjaki se bodo preprosto stegnili, mi pa bomo šli v nebesa. Saj enkrat bomo tako ali tako morali vsi umreti," je začel govoriti Vladimir Solovjov. Iz tega so nato Rusi začeli črpati novo samozavest: z jedrskimi konicami bodo uničili najprej Poljsko pa Veliko Britanijo, zakaj ne kar ZDA? "Vsi so že postavljeni v vrsto," pravi voditeljica Olga Skabejeva. In seveda je tu še tisto nujno poudarjanje povezave med Putinom in Bogom, ki vsemu temu po njihovem kajpak daje popolno legitimnost.

Zadnja kolumna iz letošnjega aprila

Knjiga se konča s kolumno, napisano 22. aprila letos, ko so demokrati v ameriškem kongresu vendarle potrdili velikansko finančno pomoč Ukrajini pri njenem nadaljnjem boju proti ruski vojski. Teh pet let, ki jih v knjigi pokrije Julia Davis, nam poda zgovoren vpogled v strategije ideološke propagande, kakor se udejanja preko dominantnih medijev neke agresorske države. Avtoričini komentarji so sicer večinoma preveč prozahodnjaški, da bi knjigo označili za povsem objektivno raziskavo, a kot celota vseeno zelo dobro opravi svojo nalogo. Zdaj, ko je knjig in filmov o različnih vidikih vojne v Rusiji vse več, si lahko samo postavimo vprašanje: kateri ameriški ali evropski avtor ali avtorica bo imel/a pogum, da bo analiziral/a še zahodnjaško medijsko propagando o isti temi?