Društvo Marjan Rožanc je letošnjo Rožančevo nagrado za najboljšo esejistično delo namenilo Heleni Koder za zbirko esejev z naslovom Krošnja z neznanimi sadeži. Nagrajenko so razglasili v Cankarjevem domu na prireditvi, kjer so se predstavili še drugi nominiranci. Podelitev nagrade bo v soboto na Trubarjevi domačiji na Rašici.
Rousseaujevska razmišljanja, ki se začenjajo v osebni izkušnji
Bogat esejistični prvenec scenaristke in režiserke Helene Koder Krošnja z neznanimi sadeži, izdan letos pri Mladinski knjigi, je delo osebnosti v zreli dobi človekovega življenja, "je krošnja, polna sadežev, ki nosijo imena neskončnih stvari: pisanje, materinščina, spomin; vse, kar vedno znova zori v literaturo", je zapisala žirija. Avtoričina rousseaujevska razmišljanja se vedno začenjajo v njeni osebni izkušnji, ki jo izmenjuje, primerja, brusi z izkušnjo najrazličnejših klasičnih in sodobnih pisateljev, pesnikov in filozofov, še piše v obrazložitvi nagrade.
Lavreatka je povedala, da je bila ob naboru zelo dobrih esejev presenečena, da je bila izbrana prav ona oziroma, kot se je popravila, njena knjiga. "Jaz sem jo napisala, a to je nagrada za knjigo," je dejala o zbirki enajstih esejev, ki so nedavno izšli tudi kot zvočnica.
V izjavi je opozorila na pomen slovenščine oz. materinščine, ki je po njenih besedah "del človekove identitete". "Če človek izgubi jezik, ki ga je govoril v zgodnjem otroštvu, mu nekaj manjka. Zato je pomembno, da vsak obvlada svoj jezik do popolnosti," je poudarila.
Za Rožančevo nagrado so bili letos nominirani še Andrej Blatnik z delom Knjige na poti in drugi eseji, Nataša Kramberger z eseji Po vsej sili živ, Denis Poniž z Videnji in vedenji ter Tone Vrhovnik Straka s knjigo Si danes vzel tablete?
Prazen stol za Manco Košir
Dela je izbrala žirija, ki jo letos sestavljajo Barbara Pogačnik (predsednica), Aleš Berger, Ifigenija Simonović in Nada Šumi. Žirija je obravnavala 18 knjig esejev, ki so izšle med 1. julijem lani in 30. junijem letos. Članica letošnje žirije je bila tudi pred nedavnim umrla Manca Košir, ena od soustanoviteljic Rožančeve nagrade, ki je sodelovala pri obravnavanju knjig vse do zadnjih dni življenja, zato žirija letos simbolno še ohranja njen "prazni stol".
Pred razglasitvijo nagrajenca je v dvorani Alme Karlin Cankarjevega doma potekal pogovor, ki ga je s štirimi nominiranci vodila Ignacija Fridl Jarc. Poniž se prireditve zaradi nedavne nesreče ni mogel udeležiti, zato je Fridl Jarc prebrala nekaj misli iz njegovih esejev.
Blatnik se je v pogovoru med drugim dotaknil pomena objavljanja v slovenščini. Ko ga kdaj mladi vprašajo, če bi lažje s svojo knjigo uspeli v tujini, jim odvrne, da jih bodo tuji agentje najprej vprašali, kako je njihova knjiga uspela v domačem okolju. O slovenščini je med drugim spregovorila tudi nagrajenka Helena Koder, ki se med drugim sprašuje, kako lahko danes mladi, ki imajo namen v tujino, sploh še radi svoj jezik. Ta je po njenem mnenju temelj za ustvarjanje, ki ni le aktivistično.
Prav aktivizem, a ne tipičen, pa bi lahko pripisali angažiranim esejem Nataše Kramberger, ki z njimi opozarja na naravo. To je treba po njenih besedah negovati, tudi z eko kmetovanjem, katerega se je lotila tudi sama, čeprav jo večina na vasi gleda zviška. Tone Vrhovnik Straka je kritičen do stanja duševnega zdravja danes. Žalosti ga, da nismo kot družba naredili nobenega napredka. V esejih med drugim zapiše, da ljudi z duševnimi boleznimi "ni treba zaklepati, zapirati ali nalivati s kemikalijami".
Lani je Rožančevo nagrado prejela Ivana Djilas za knjigo A si lahko vsaj enkrat tiho, ki je izšla pri založbi Goga.
