Melita Forstnerič Hajnšek
Jezuitski misijonar že šest desetletij na Japonskem, nagrajenec Prešernovega sklada, pesnik, univerzitetni profesor, teolog, filozof, pisatelj dr. Vladimir Kos je 2. junija dopolnil 95 let. Je upokojeni univerzitetni profesor filozofije na tokijski univerzi Sophia, skrbi za zavetišče za revne v tokijskem predmestju. Nekateri ga imajo za najbolj posebnega še živečega pesnika slovenske emigracije, ''Tomaža Šalamuna emigrantske poezije''. Rojen je v Murski Soboti. Odraščal je v Mariboru, med vojno je bila družina izseljena v Srbijo, on pa se je umaknil v Ljubljano. Italijani so ga internirali v koncentracijsko taborišče Gonars. Po koncu vojne je odšel na Koroško in pozneje v Rim, kjer je leta 1953 doktoriral na papeški univerzi Gregoriana. Po posvečenju se je pridružil jezuitom in se na Irskem pripravljal na misijon na Japonskem, kamor je odšel leta 1956.
Do leta 1995 je bil v svoji domovini na indeksu, človek brez državljanstva in potnega lista. Večino življenja je bil razseljena oseba. Edini dokument, ki ga je imel, je bil poseben vatikanski potni list, ki mu ga je izdal papež Pij XII. leta 1956. Japonske seveda ni mogel zapustiti, ker se vanjo ne bi več mogel vrniti, če bi bil odšel. Več kot štiri desetletja ni prestopil japonske meje. Tudi danes, ko že lahko odhaja in prihaja, pravi, da Japonske ne bo nikoli za vedno zapustil. Pravi misijonar. Ko je hodil na slovito mariborsko klasično gimnazijo, je začel za mariborski Večernik, predhodnik Večera, pisati reportaže ''o bolj pomenljivih dogodkih mestne vsakdanjosti'', kot jih je sam označil. V sobotni prilogi Večernika je objavljal prve literarne prispevke. Med njegovimi sošolci na klasični je bil tudi Vekoslav Grmič. Pisatelj Ivan Potrč, tedaj novinar Večernika, mu je leta 1940 hotel izdati pesniško zbirko. Vojni dogodki so to preprečili in njegovo življenjsko pot zaobrnili.
Z Zorkom Simčičem, edinim emigrantskim pisateljem z veliko Prešernovo nagrado doslej, sta se v Mariboru kot mladeniča družila, Zorko je treniral tek, Kos pa troskok. Skozi desetletja izseljenstva sta si pisala na stotine pisem iz Tokia v Buenos Aires. ''Na koncu sva vedno dodala - 'z maratonskim pozdravom','' mi je povedal v intervjuju. Kosovi prvi pesniški zbirki sta bili Marija z nami je odšla na tuje, izšla leta 1945 v begunskem taborišču v Lienzu, in Deževni dnevi, izšla leta 1946. Leta 1955 je bil sprejet v članstvo argentinske Slovenske kulturne akcije in je istega leta objavil zbirko Križev pot prosečih. V samozaložbi je izdal edino knjigo v slovenščini, ki je doslej izšla v Tokiu, prelomno, zelo sodobno - Dober večer, Tokio leta 1960. To ni le prva slovenska knjiga, izdana na Japonskem, je tudi ena prvih pesniških zbirk moderne slovenske poezije. Leta 1971 je bila v Buenos Airesu natisnjena zbirka Ljubezen in smrt in leta 1981 Spev o naši gori ter leta 1991 Tisoč in dva verza z japonskih otokov. Od leta 1995 objavlja tudi v Sloveniji. 1998. je mariborska založba Obzorja izdala knjigo njegovih izbranih pesmi Cvet, ki je rekel Nagasaki. Njegova prva knjiga, ki je izšla v Sloveniji, pa so bili leto prej Eseji z japonskih otokov..
Leta 2014 je prejel nagrado Prešernovega sklada za zbirki Pesmi z japonskih otokov in Ob rahlo tresoči se tokijski harfi.
Spominjam se najinega javnega pogovora leta 2012 v prepolni viteški dvorani mariborskega gradu, v okviru EPK. Ko sem mu omenila njegovo bližnjo Gosposko ulico, je za dolgo utihnil in si otrl solzo. Vse dobro, pater! (mh)
