Še lahko izberemo med ljubeznijo in zlom

V petek, na dan, ko so pred sto leti v SNG Maribor uprizorili prvo predstavo - Jurčičevega Tugomerja, bo tudi prva dramska premiera sezone 2019/20. V Stari dvorani bodo uprizorili dramo Daneta Zajca Grmače. Režijsko jo podpisuje Nina Rajić Kranjac, ki o Grmačah sporoča, da jo najbolj vznemirja njihov mitski svet, dno dna, razpoka znotraj trdnega sveta. "Grmače so del nas, a so hkrati večje od nas vseh. Zajc pa mi nastavlja ogledalo in vabi k temu, da premislim, zakaj bi jih bilo vredno razumeti, sprejeti in kako jih nekoč tudi preseči."
Grmače so zadnja Zajčeva drama, uprizorjena v času njegovega življenja, napisana v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja tematizira uničenje ali razpad družine (rodu) in s tem določene skupnosti v celoti. "Dane Zajc odpre skrhan odnos očeta in sina in mislim, da nas je to najbolj inspiriralo ob vstopu v material. Na Grmačah absolutno primanjkuje ljubezni, razumevanja, strpnosti in spoštovanja do sočloveka, mi pa smo se odločili, da raziščemo, kako pride do tega," je na tiskovni konferenci izpostavila režiserka. Dramaturg je Tibor Hrs Pandur, ki v Zajčevi dramatiki vidi osnovni strukturni model dialektike med rabljem in žrtvijo. "To je poskus preigravanja, kar pomeni, da se žrtev lahko odreši le tako, da postane rabelj, ta pa spet žrtev. To je preklet, začaran krog, iz katerega pač tudi skupnost Grmač ne more izstopiti. Razstirali smo modele žrtve in rabljev in to, kako se ti krogi nonstop menjavajo. Ne moreš zagotovo reči, da je nekdo absolutno kriv ali nedolžen, saj vsi nosijo to kaprico zla v sebi. Osnovni obrat se zgodi na koncu, kjer se pokaže drugačna možnost komunikacije, drugačna vzpostavitev odnosov do drugega. Eno je sistem, nevidno božanstvo, ki določa naše življenje. Razpirali smo mite, ki jih Zajc uporablja, in se dobro izognili temu, da nismo šli v mitizacijo, kar je pogosta past. Imamo radikalno demitizacijo vsega, kajti z miti se opravičuje marsikaj, od pomanjkanja do poskusa uboja in tako naprej," je razmišljal Pandur.
Grmače bi po njegovem lahko povzeli kot medgeneracijsko tragedijo konca arhaične vaške skupnosti, ki dreza v nevralgične točke slovenske zgodovine in mapira njeno psihogeografijo samozavrtosti, užitka v samospodbijanju, nenehnega prelaganja krivde in odgovornosti, samopomilovanja, demonizacije drugih, sramote glede nezmožnosti vzpostavitve pristnega stika, vključno z jalovostjo izdajstev in maščevanj, samoizgubljanja v domnevni onkrajnosti, predvsem pa poudarja nebogljenost tistih, ki se imajo za odreševalce. "Osnovna struktura je vzeta iz ljudske pripovedke o zlatorogu, Zajc pa jo obrne čisto po svoje in kaže zlatoroga, zlato, kot nekaj pošastnega. Zlatorog vabi v obet uspeha vse možne ljudi, ki nato ubijajo ali izdajajo zaradi želje po bogastvu. Na koncu tudi razkrije, da vsak, ki proda senco za zlato, postane prikazen. To je ena od metafor v tekstu. Kdor projicira zlobo na druge in se izvzema kot nedolžnega, deluje fašistoidno. Ta uprizoritev je zgodba o rojstvu fašistoidnega uma, to pa razumem kot demonizacijo drugih in odvzemanje zla v sebi. Ni opravičilo, da je sistem zli, kajti znotraj tega imamo ljudje kot avtonomna ali polavtonomna bitja možnost, da izberemo zlo ali ne. To je temeljna odločitev za vsakega posameznika," je še izpostavil dramaturg.
Nina Rajić Kranjac dodaja, da so odpirali različne teme. Ena je tujstvo, druga pomanjkanje ljubezni, spoštovanja, strpnosti in neke osebne higiene do samega sebe in drugih. "Tudi tretja tema je pomembna. Lahko seveda govorimo o fašizmu, a je zame bistveno, da je Zajc šel globoko v psihološki prostor vsake osebe in jo izpostavil, da razumeš, zakaj do tega pride. To ni le fašizem, je debilizem. Grmače ima vsak v sebi. Grmače so prekletstvo in to, kar nosimo v sebi, ta nezmožnost funkcioniranja s samimi sabo, da bi lahko bili čisti, pošteni ljudje. Predstava to odpre in poskuša pod drobnogled postaviti to, zakaj se Grmače zgodijo."
Igrajo Vladimir Vlaškalić, Benjamin Krnetić k. g., Nejc Cijan Garlatti, Žan Koprivnik, Matevž Biber, Nataša Matjašec Rošker, Minca Lorenci, Liza Marijina in Gorazd Žilavec. Nastopa tudi orkester Konservatorija za glasbo in balet Maribor - Urban Erker, Domen Baša, Matic Kavcl in Nik Zendzianowsky. Scenografka je Urša Vidic, kostumografka Marina Sremac in skladatelj Branko Rožman.