Sylvestra Stallona so nedavno na filmskem festivalu v Cannesu, kamor je prišel predstavit prve posnetke iz filma Rambo: Do zadnje kaplje krvi, vprašali, kako se počuti po dolgih letih snemanja napornih akcijskih filmov. "Škripam," je rekel legendarni igralec. "Zjutraj se zbudim in rečem: ‘Naoljite me.’ (smeh)"
Res je veliko vprašanje, v kakšnem stanju je lahko po 37 letih in petih filmih franšiza, ki temelji na enem samem liku. Novi film o vojnem veteranu Johnu Rambu temelji na predpostavki, da želijo gledalci vsake toliko časa preveriti, kaj se dogaja s priljubljenimi junaki, kakršen je on, da bi videli, v kakšne zgodbe se vpletajo dandanes v tem hitro spreminjajočem se svetu. Pa ta predpostavka res zdrži? Ali res hočemo na velikem platnu gledati, kako se Rambo pri 73 letih pritožuje, da ga bolijo sklepi, in kako na stara leta brezskrbno uživa v reji konj na idiličnem ranču sredi ničesar? Res, v zadnjem desetletju so tovrstni filmi o ostarelih (super)junakih nedvomno pridobili šarm, pomislimo le na filme, kot so Vzpon viteza teme (2012), Umri pokončno: Dober dan za smrt (2013), Logan (2017) ali na Stallonejeve Plačance (Expendables, 2010–2014). Pa vendar – če že ne gre ravno za filmsko serijo z nekim vnaprej izdelanim in zaokroženim konceptom (Vojna zvezd, Harry Potter), potem izkušnje kažejo, da gre pri teh veteranskih zgodbah najpogosteje za mučno podaljševanje pripovedne linije, ki kot kakšna žajfnica išče zadnje drobtinice navdiha v upehanih likih in tako svojo pripoved po nepotrebnem vleče v nedogled.
Za film, ki se ponaša s 50-milijonskim proračunom, je najbolj nerazumljivo to, da že v prvem prizoru postane jasno, da se bo film prej gledal kot cenena TV-serija kot pa velik filmski priklon legendarnemu akcijskemu junaku. Film nas že takoj napade z neprepričljivimi digitalnimi učinki, kičasto glasbo in televizijsko režijo – res, skoraj bi lahko rekli, da se John Rambo zelo slabo znajde v sodobnem svetu, v katerem je filmski trak nadomestila cenejša digitalna tehnologija. Potem je tu problematično pritlehno poveličevanje ZDA kot pravega raja na Zemlji in Mehike kot nemoralnega pekla, ki se začne takoj, ko prestopiš mejno črto. Največja težava pa je v tem, da dobršen del filma Do zadnje krvi vsaj v prvi polovici sploh ni zgodba o Rambu, temveč o njegovi varovanki Gabrielle (Yvette Monreal). Kar nekaj časa se človek sprašuje, kaj je še sploh ostalo od travmatiziranega veterana vietnamske vojne, kakršen se nam je predstavljal v 80-ih letih. Film potem sicer svoje napake popravi v zadnji četrtini filma, ki ponudi vso akcijsko spektakularnost, ki jo je gledalec pogrešal do tedaj. Finale filma končno ponudi tisto, po kar je gledalec prišel, a pri komaj 89 minutah filma je ta vrhunec prekratek in prepozen, saj bi film potreboval vsaj še dve takšni sekvenci, da bi lahko zares dosegel nivo "mlajših" filmov o Rambu. Nekaj pa je Stallonu vendarle treba priznati – zadnja sekvenca pokaže, da ima Rambo še vedno v sebi tistega okrutnega divjaka, kakršnega je orisal David Morrell v izvirnem romanu leta 1972, saj živalsko tolče in strelja po zlikovcih celo bistveno bolj "slikovito", kot to velevajo multipleksovske norme akcijskih filmov.
Športniki ne rečejo brez razloga, da bi se radi poslovili na vrhuncu
