Petra Zemljič
Triindvajset umetnikov, rojenih v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, razstavlja v Moderni galeriji do konca marca. Razstava razkriva vsakdanje zasebne, nacionalne ali nadnacionalne patologije, zatekanja v zaprte vrtove privatne tesnobe, cinično poigravanje v plitvinah izpraznjenih in v neskončnost pomnoženih medijskih podob. Hkrati pa, kot pravi kustosinja Martina Vovk, jim vse to ne preprečuje evforičnega poigravanja s podobo, pravega veselja z njenim lahkotnim premeščanjem, izposojanjem, kopipejstanjem, kolažiranjem, sprevračanjem, banaliziranjem ...
"Delitev na medije v nekem kontekstu sodobne umetnosti ni utemeljena. Na ta način jo lahko imamo za ahronizem, četudi ne nujno. Slikarstvo kot medij je očitno zelo prezentno, živo. Produkcija je pestra in številčna, tudi kvalitetna. Tako smo jo tudi pregledali. Seveda to ni vse, kar se dogaja na slikarski sceni, je izbor, ki sem ga skušala utemeljiti na razmisleku o tem, kako generacije slikarjev in slikark, ki so tukaj zastopani, tridesetletniki, štiridesetletniki, ljudje na vrhuncu ustvarjalnih moči ali življenj, tretirajo sliko."
Elitno mesto v skupnem spominu
Tisti, ki so prvi stopili na javno polje z razstavami v času poznih devetdesetih, izhajajo iz razmisleka, kako nastaja umetniško delo, fokus je premeščen iz izdelka na procese. To polje eksplodira, izpostavlja kustosinja. "Znotraj tega polja je slikarstvo na videz odrinjeno iz fokusa naše pozornosti. Ne zgine, ne omaga, a ni več, kot se je zdelo v osemdesetih letih. Ne verjamem, da še bo kdaj v prihodnosti. Slika ima zgodovino z dolgo brado, ima elitno mesto v skupnem spominu. To se kaže tudi v tem, da ima - četudi gre za sodobne teme in, prijeme - veliko publike, kajti gre za zelo dostopen medij."
Triindvajset avtorjev po njenih besedah zastopa zelo široko paleto različnih avtorskih prijemov, poetik in pozicij, ki so si celo nasprotne. "Nisem iskala rdeče niti, ker je to nesmiselno. Produkcija je tako zelo raznolika, in kar me je motiviralo, je eksistenca in kvaliteta v opusu teh umetnikov, ki sodelujejo. Pa tudi umetniško stališče, ki je trdno in konsistentno. Zato je razstava pisana." Dela so postavljena na neki način bolj po njenem občutku, asociaciji, ni želela na silo iznajti bližin. V prvi sobi galerije vidimo na primer bolj "fantastične" avtorje, tiste z divjo domišljijsko fantastiko. Mitja Ficko jemlje ideje od vsepovsod, a se zapira, distancira od zunanjega družbenega dogajanja. Dela Ive Tratnik so morda bolj komentarji na kakšne zunanje dražljaje, a je avtorica tudi bolj v svojem svetu "zasebne fantastike". Tam je tudi inštalacija Lada Lebana, njegov svet je blizu stripu ali risanki.
Od poetičnih podob do razpada artefakta
Druga soba pripada ženskim umetnicam. Na stenah visijo bolj poetična dela, k njim je, ker pač spada k njim, Martina Vovk postavila še Saša Vrabiča, ker ima naklonjen, a hkrati distanciran odnos do realnosti. Joni Zakonjšek je uveljavljena umetnica, ima izdelan proces dela. Izjemna je v tem, da slikarstvo poimenuje kot meditativno prakso, cel njen proces je duhova vaja, in to dolgotrajna. Maruša Šušter je tudi poseben primer, ker v delih združuje to, kar je bila preokupacija modernističnega slikarstva, na drugi strani pa to pripne na figuralno situacijo."
V glavni galerijski sobi so umetniki, ki v delih tretirajo vprašanje realizma. Uroš Potočnik čim bolj neposredno govori o družbenih napetostih, Uroš Weinberger pa negira realizem v duhovitem preobratu, ki prinaša nove ideje, tudi očiščenja. Kustosinja izpostavi, da dela slike, za katere "pravi, da poskuša v slikarskemu mediju, ki je najbolj eminenten, ustvariti podobe, ki bi mogoče lahko konkurirale današnji prevladajoči digitalni ponudbi. Ki pa je po svoji naravi obratna od slikarstva." Miha Štrukelj z deli ohranja spomin na obrt slikarstva, Marko Zorović pa uporablja slog socialističnega realizma kot citat, pri tem pa upodablja motive, ki so temu nasprotni. Socrealizem zato postavlja v totalno ironično situacijo. Staš Kleindienst, ki se je iz konceptualne umetnosti vrnil v slikarstvo in to izkušnjo prenaša vanj, slika zagonetne, včasih hecne, ampak ne čisto jasne situacije človeškega delovanja.
V četrti sobi smo priča odprtemu, a kritičnemu odnosu do medijske podobe, tudi našega odnosa do nje. Takšna so dela Žige Kariža. "Njegovo stališče je precej depresivno, slika mu kot artefakt razpade. Gre za inštalacijo mnogih risbic, od najbolj banalnih, kot so pornografske podobe, ki so najbolj prazne podobe, do sončnega zahoda, ki pa je podobno plehka podoba." Odpira nam vprašanje, kaj sploh gledamo, ko gledamo te podobe. Adrijan Praznik pa je ustvaril serijo monumentalnih slik in s to zasnovo problematizira čisto vse, kar se veže na našo predstavo o slikarstvu. Preverja vse mehanizme, vidimo kič, sestavljen kot kolaž. Gre za revne podobe, ki so se pojavile z internetom. Avtorstvo ni jasno, kakovost je slaba ...
V zadnji sobi je atmosfera arhitekturna. Nina Čelhar je po mnenju Martine Vovk iznašla način slikarstva, ki je krhko, fragilno, nežno, zapleten je tudi njen proces dela. Njene podobe so podobe moderne sodobne arhitekture. Betonski brutalizem je čisto drugačen od učinka, ki mu ga s sliko da slikarka z izredno poetično podobo. S tem najbolj brutalne arhitekture dobijo mesto simbola. Ana Sluga najbolj preprost in banalen predmet skozi mnoge postopke pripelje do monumentalne podobe, Suzana Brborović pa se z arhitekturo ukvarja kompleksno in precej kritično.
Jutri, v sredo, 20. marca, bo ob 18. uri okrogla miza z umetniki, do konca razstave pa še nekaj delavnic in vodstev.
