Ko se je v minulem letu na sporedu evropskih festivalov znašel film Stiks (Styx) avstrijskega režiserja Wolfganga Fischerja, se je večina takoj vprašala – mar že spet? Namreč, Stiks je še eden v vrsti filmov, ki kot osnovno gonilo uporabljajo pripoved o protagonistu, ki se z jadrnico odpravi na odprto morje, nato pa je tam soočen s težavnimi in travmatičnimi dogodki. Ne le, da je film Vse je izgubljeno (All Is Lost, 2013) z Robertom Redfordom postavil že skorajda ultimativni primerek filma na to temo, temveč smo v zadnjem času bili deležni še vsaj dveh zelo podobnih izdelkov s tem izhodiščem, najprej Izgubljeno med valovi (Adrift, 2018), vzporedno pa še The Mercy (2017) s Colinom Firthom in Rachel Weisz.
Vendar pa se je hitro pokazalo, da je Stiks vendarle precej drugačen film. Pravzaprav je 49-letnemu režiserju uspelo nekaj, kar po navadi uspe samo največjim mojstrom filma – da je v gosto naseljeno žanrsko področje vnesel nekaj novega, svežega in drugačnega, obenem pa je podal tudi oster komentar na vse tisto, kar so ti filmi pokazali doslej. Ko si ogledamo Stiks, namreč postane jasno, da imajo filmi kot Vse je izgubljeno in Izgubljena med valovi pravzaprav en očiten problem – govorijo o zahodnem subjektu in njegovem v boju z veličastnostjo narave in predvsem s samim sabo. Stiks nam na izjemno prebrisan način obrne ta dispozitiv – ne gre več za film o nas, temveč za film o Drugih.
Eden najboljših filmov preteklega leta
