Sreča je, da ne živim v Parizu

Je eden najbolj nagrajevanih in uveljavljenih mladih umetnikov, udeležencev mednarodne razstave, ki bo do 17. marca prihodnje leto v Umetnostni galeriji Maribor - Ne glej nazaj, okej? Kustosinja dolgo snovane razstave Simona Vidmar pravi, da razstava tematizira "spomin na presečišču med realnim in fiktivnim, ki posega v naše vsakdanje življenje. Obsedenost s spominjanjem je nadomestek za aktivistično navdušenje nad obljubami prihodnosti".
Osemnajst umetnikov, ki razstavljajo v vseh prostorih UGM, prinaša raznovrstne izpeljave izhodiščne teme, tudi tehnike in forme so mnogotere. Med njimi je tudi Massinissa Selmani, ki živi v Franciji, sicer pa je Alžirec. Ustvarja in eksperimentira v tradicionalnem mediju risbe; vanjo vnaša humor, ironijo, nežnost in upor. Teme njegovih del pogosto izvirajo iz političnih in družabnih časopisnih novic. Na 56. Beneškem bienalu pred tremi leti je bil Selmani deležen posebne omembe žirije. Njegovo delo je bilo nedavno razstavljeno v slovitem pariškem razstavišču sodobne umetnosti Palais de Tokyo, na Dakarskem, Lyonskem bienalu, Art Basel, Bienalu Sharjah. Selmani se je predstavil tudi na javnem pogovoru z umetniki, s hrvaško arhitektko Ano Dano Baroš, švedsko umetnico Nino Mangalanayagam, v Angliji živečim Sircem Hrairjem Sarkissianom, Jasmino Cibic (SLO, VB) in Vadimom Fiškinom (RUS, SLO).
Pogovor z Massinisso Selmanijem je nastal dan po odprtju razstave preteklo soboto.

V starih medijih je več zemeljskega

Za nas predstavnike ranljivih tiskanih medijev je vaše ukvarjanje s časopisnimi izrezki, fotografijami izjemno zanimivo, posebej v povezavi z risbo in vašo mladostjo. Ste vendarle generacija novih, digitalnih medijev pa še informatik po prvotni izobrazbi? "Zelo rad imam tiskane medije, fotografije v časnikih, presklipinge. Kar me najbolj privlači, je občutljivi kratek čas med dogodkom in njegovo objavo ter občinstvom in dogodkom. V novih časih se ta čas seveda drastično krajša. Časniki sicer še zmeraj so, čeprav se vedno bolj selijo na splet. Zame je najzanimivejša mizanscena pisanega teksta, neke vrste zanimiv odmik, kar tudi najbolj uporabljam pri svojem delu. Prav v tem intervalu med dogodkom in njegovo mediatizacijo, objavo se zgodi zame največ zanimivega. V tiskanem mediju imam najraje to ohranjanje stvari v času. Zbiram časopise že šest let - francoske, alžirske, mehiške, romunske, senegalske. Imam jih od povsod. Vsakič, ko kam grem, se vrnem s časopisi. Tudi vsi prijatelji mi jih nosijo. Zanima me branje člankov, ki so jih že vsi pozabili, pa so se zgodili pred komaj štirimi leti. To so sledovi nečesa pomembnega, utopljeni v množici, pozabi. Naključje, obujeno v neki formi, je zame največje umetniško odkritje."
Za nas, zaprisežene tiskane novinarje, tak umetniški proces vzbuja upanje, da ne bo vse utonilo v pozabo, kljub grožnjam današnjosti.
"Seveda, različni ekonomski modeli resno ogrožajo tisk. V Franciji je cela vrsta tiskanih medijev, ki se borijo za obstoj, iščejo modele financiranja, ki bi jim povrnili neodvisnost. Ni preprosto, ta vprašanja me zelo zanimajo, saj sem študiral na začetku tudi informatiko. V mojem delu je ogromno stika s papirjem. Zelo me zanima informacija. Zame je enako pisati in risati, a ko rišemo na papir, nosimo s seboj več subtilnega fizičnega premisleka. Več je vere, več je zemeljskega v takem procesu."
Živite med svojima dvema državama, Alžirijo in Francijo, kako se ta dvojnost zrcali v vašem delu in življenju? Nobelovec Albert Camus je gotovo vaš vzornik?
"Pri nekaterih mojih specifičnih projektih je neposredna zveza med obema domovinama. Ne vem, ali je to resnično videti v mojih risbah, a obstaja del alžirske sodobne literature, ki je močno vplival name - od Alberta Camusa, Kateba Yacina do Assie Djebar, Kamela Daouda. Nekateri so težki zaradi spominov na bremena revolucije. Prestolnica Alžir s kasbahom je za mnoge Alžirce mitski kraj, prekrasno kulturno mesto, čeprav je tudi zelo razsuto. In spomini, prežeti z nasiljem, še živi, Hkrati pa je v sodobni literaturi tudi toliko humorja, in to imam najraje, absurdne slike avtoritarnosti."

Novo rojstvo risbe

Zanimivo je, da mlad umetnik, kot ste vi, izbere za svoj format risbo, ki je temeljna, pa hkrati malce odmaknjena danes. "Nisem veliko razmišljal o tej svoji izbiri. Je pa zaznati novo rojstvo risbe, ni malo umetnikov, ki se ji posvečamo. V Parizu je tačas cela vrsta uglednih risarjev v Drawing Labu, v New Yorku je sloviti Drawing Center, v Londonu Drawing Room, tudi v Belgiji je risarski center. V Franciji so centri tudi v Marseillu, Toulousu. Novo zanimanje za to zvrst je čutiti povsod, recepcija je odlična, najbrž zaradi intimnosti, ki jo vzbuja. Tudi na umetniškem trgu je zelo priljubljena, ker je to umetnost, ki ni zelo draga in se dobro prodaja. Cela vrsta parametrov je, ki risbo ta čas uvrščajo visoko in ne kot le nekaj, s čimer umetniki pripravljajo na 'večja' dela.
Zame je risba najboljše sredstvo za refleksijo. Ne vem, kdo je to rekel, a risba je resnično podaljšek misli. Zelo resnična je."

Tudi tihožitje lahko ima politično dimenzijo

Mislite, da danes sploh še obstaja umetnost, ki ni (politično) angažirana, ki bi bila larpurlartistična?
"Mislim, da se to ne izključuje. Včasih je tudi larpurlartizem v kakem kontekstu lahko političen. Tudi tihožitje lahko ima politično dimenzijo, ob estetski in poetični. Fasciniran sem nad ljudmi, ki vse življenje rišejo rože. Umetnost je vrsta svobode in naj taka ostane."
Tudi animator ste in arhitektura vas privlačuje?
"Rad imam animacijo kot risbo v gibanju, brate Marx, humor Busterja Keatona. V luzerstvu keatonovskega tipa je toliko poezije. S humorjem laže diham in ogibam se zelo spektakularnih stvari. Ker po šoku ne ostane nič. Zmeraj me zanimata razdalja, ki je nujna, in odnos med komedijo in tragedijo. Odraščal sem v Alžiriji, v devetdesetih med državljansko vojno, spominjam se naslovov v časnikih, ki so bili polni nasilja, samih slabih novic.
Arhitektura me zadnja tri leta fascinira, zlasti arhitekturna risba, ki je hkrati funkcionalna in komunikativna."
Beograd dobro poznate, bili ste povabljeni tja?
"Bil sem gost Muzeja afriške umetnosti v Beogradu. Povabili so me k sodelovanju pri razstavi afriške umetnosti. Obožujem to mesto, tam se počutim kot doma. Komisar razstave je moja generacija in zasnovali smo specifičen projekt. Bila je prelepa izkušnja."
Ta muzej je žlahtna dediščina neuvrščenosti, tudi prijateljstva med Titom in alžirskim predsednikom Houarijem Boumédiènom.
"Alžirci so fascinirani nad vsem, kar je povezano s Titom. Beograd bom še obiskal, a žal je težko tam ostati dlje zaradi delovne vize."