Stari mojstri, na primer Leonardo da Vinci, Sandro Botticelli in Rembrandt, so pri ustvarjanju svojih oljnih slik najverjetneje uporabljali beljakovine, zlasti jajčni rumenjak. Izvedenci so sledi beljakovin na klasičnih oljnih slikah sicer zaznali že prej, a so jih vedno pripisali onesnaženju. Nova študija, objavljena v zadnji številki revije Nature Communications, pa je zdaj pokazala, da so slikarji beljakovine pri slikanju verjetno uporabljali namenoma. Hkrati je omogočila vpogled v tehnično znanje starih mojstrov, najboljših evropskih slikarjev 16., 17. in 18. stoletja ter v to, kako so ustvarjali svoje umetnine.
"O tem ne obstaja veliko pisanih virov, hkrati pa doslej ni bila opravljena še nobena znanstvena študija, v okviru katere bi globlje preučili te stvari," je povedala avtorica raziskave Ophelie Ranquet z Inštituta za mehanični procesni inženiring in mehaniko v okviru Tehnološkega inštituta Karlsruhe v Nemčiji. "Naša raziskava je pokazala, da je mogoče že z zelo majhno količino rumenjaka precej spremeniti lastnosti oljne barve in kako je lahko to koristno za umetnike."
Z dodajanjem rumenjaka k barvi so očitno dosegli dolgotrajne učinke, ki niso bili povezani samo z estetiko. V primerjavi z barvo, poimenovano tempera, ki so jo izdelali stari Egipčani in ki vsebuje rumenjak, pigmente v prahu in vodo, daje oljna barva bolj intenzivne odtenke, omogoča gladke prehode med barvami in se hitro suši, zato jo je mogoče uporabljati tudi več dni po pripravi. Toda oljna barva, ki namesto vode vsebuje laneno ali žafranikino olje, ima tudi pomanjkljivosti. Z njo naslikane slike denimo hitreje potemnijo, na njih pa je tudi hitreje opaziti poškodbe zaradi izpostavljenosti svetlobi.
Ker je bilo slikanje eksperimentalni proces, je možno, da so stari mojstri rumenjak dodajali novejšim vrstam barv, ki so se najprej, natančneje v 7. stoletju, pojavile v osrednji Aziji, preden so jih v srednjem veku prinesli v Evropo in v času renesanse v Italijo. V okviru študije so raziskovalci poustvarili postopek izdelave barve. Iz štirih sestavin - rumenjaka, destilirane vode, lanenega olja in pigmenta - so ustvarili dve zgodovinsko najbolj priljubljeni in najpomembnejši barvi, umazano belo in ultramarin modro. "Dodajanje rumenjaka je koristno, ker lahko s tem drastično spremenimo lastnosti barv. Tako denimo dosežemo, da slika zaradi antioksidantov v rumenjaku počasneje oksidira." Kemična reakcija med oljem, pigmentom in beljakovinami v rumenjaku neposredno vpliva na obnašanje barve in njeno viskoznost. "Umazano bela oljna barva je denimo zelo občutljiva na vlago, toda če jo premažemo z beljakovinskim premazom, postane veliko bolj odporna nanjo. Če pa bi radi gostejšo barvo, ne da bi ji dodali veliko pigmenta, lahko z rumenjakom ustvarite gosto zmes za impasto," je pojasnila Ranquetova, pri čemer je mislila na tehniko slikanja, pri kateri barvo na podlago nanašamo v tako debelih plasteh, da ostanejo vidne poteze čopiča ali noža. Uporaba manjših količin pigmentov bi bila pred stoletji precej zaželena, saj so bili tedaj nekateri pigmenti - denimo lapis lazuli, ki so ga uporabljali za pripravo ultramarin modre - dražji od zlata.
Raziskovalci so v okviru svoje študije preučili tudi sliko Leonarda da Vincija, poimenovano Marija z nageljnom, ter dokazali, da je umetnik oljni barvi dodal rumenjak. Na sliki, ki je razstavljena v Stari pinakoteki v Münchnu, je to vidno na nagubanem obrazu Marije in otroka v njenem naročju. Oljne barve se namreč sušijo od zunaj navznoter, zato se nagubajo. Razlog za to utegne biti nezadostna količina pigmentov v barvi in raziskava je pokazala, da se lahko z dodajanjem rumenjaka temu učinku izognemo. Ker do gubanja pride v nekaj dneh, so Leonardo in drugi stari mojstri morda opazili ta učinek in dodatne koristne lastnosti rumenjaka v oljnih barvah, vključno z odpornostjo na vlago.
