Na Intimnem odru GT22 je v nedeljo svojo (avto)biografijo predstavljala Svetlana Makarovič. V polni dvoranici so bili njeni sogovorniki Matej Šurc, ki je knjigo Luciferka pisal, Miha Horvat kot predstavnik Ambasade Svetlane Makarovič in moderatorka Špela Kožar.
"Kako se sliši 'enakopravnost v patriarhalni družbi'?" je najprej vprašala moderatorka, in avtorica je odgovorila: "Lepo se sliši. Dve leti se bo drugače slišalo, čez dve leti pa spet drugače. Čez dve leti bo močneje zasijala rdeča zvezda." Ker je to simbol, ki ne napada, ampak brani, kar je pravično.
Potem se je z živalsko in drugo metaforiko govorilo o tem, kdo je kriv za politično situacijo, kakršno imamo - ko se že tretjič pogreva truplo in je smrad neznosen, je rekla Svetlana Makarovič -, predvsem pa veliko o lepih založnikih, pri katerih je morala Luciferka iziti. Z Matejem Šurcem bosta napisala še eno knjigo, o kateri vesta doslej samo to, "da ne bo izšla pri Beletrini in da se bo dobro prodajala." Izvedeli smo tudi, zakaj se je novinar lotil projekta: iz nečimrnosti. Tako kot je hotel dokazati, da si upa pisati o trgovini z orožjem, je hotel dokazati, da si upa sodelovati s Svetlano Makarovič. Makarovičeva pravi, da je on pri tem res garal, druga predvidena sodelavca pa ne in še neprava vprašanja da sta ji postavljala.
Pogovorna tematska rdeča nit je sicer bila oziroma je poskusila biti kolektivno umetniško ustvarjanje. Mihi Horvatu izkušnje iz uprizoritvenih in drugih sodobnoumetniških praks narekujejo, da je kolektivno delo, kadar "skupaj mečeš ideje na mizo in je skupna odgovornost". Svetlani Makarovič je zgled umetniškega kolektiva njen "mačji kalifat" - pevci oziroma performerji, ki pojejo njene šansone. "Vso smo za enega in eden za vse, vsak se za vsakogar briga."
Govorila je o svojem odnosu do Franceta Prešerna, ki je s Soneti nesreče, Krstom pri Savici in kvantaškimi stihi genialen in žleht, govorila je o svojih delih in odličnih odrskih uprizoritvah in o tem, da se je luštno javno norčevati iz sebe.
Šurc je povedal, da je moral pesnico prepričevati, zakaj je pomembno, da lahko vsi berejo o njenem življenju. Zato, ker je to "učbenik" in uči, "kako naj ljudje zorijo, kako naj se uprejo avtoritetam. To je manifest upora." Svetlana Makarovič je govorila o tem, kako postaneš vretenčar. Najprej je ugotovila, da ni takšna kot drugi oziroma da ne more biti takšna kot drugi, potem pa, da tudi noče biti takšna kot drugi. In to je predispozicija za umetnika. Če hočeš biti umetnik, "moraš najebavat". Nekdo, ki je rasel v vati, ne more postati vretenčar. In ko tak človek dobi moč in se povzpne na čelo drhali, se moramo bati. Groza jo je, ko kdo reče, da želi narediti kaj dobrega za Slovenijo. Tako se rodi kolaboracija, "med drugo svetovno vojno ali pred enim tednom." Govorila je o tem, da nikoli ni hotela vzeti ne nagrad ne denarja iz umazanih rok, ne Prešernove iz rok predsednika upravnega odbora Prešernovega sklada in ne državnega grba od Janeza Drnovška (potem pa so nagrado "zamrznili" in jo je vzela iz rok Danila Türka).
Pogovor se je, zelo osmomarčevsko, končal z lepimi moškimi: Ni gršega, kot je lep moški."
