Z razstavo fotografij Borisa Gaberščika Decisive continuum v Fotogaleriji Stolp želijo doseči, da bi v trenutku vzpostavili trajanje in ne zgolj s fotografijo prikazali trenutek v času. Besedna zveza decisive continuum izhaja iz decisive moment Henrija Cartier-Bressona in predstavlja njeno nasprotje. Pri Gaberščiku tako ni pomemben trenutek, temveč trajanje, zaporedje - continuum.
Boris Gaberščik (1957, Ljubljana) je študiral biologijo, že med študijem se je ukvarjal s fotografijo. Med njegovimi pomembnejšimi samostojnimi razstavami so tiste v Galeriji Fotografija (Ljubljana), v Equrni, v Galeriji Fotohof (Salzburg), Orpheumu (Gradec), v Moderni galeriji (Ljubljana), v Mestni galeriji (Ljubljana in Nova Gorica), v Galeriji ZPAF (Varšava) in Galeriji Vu (Pariz). Sodeloval je tudi na preglednih razstavah slovenske fotografije in umetnosti. Z Galerijo Fotografija je sodeloval na umetniških sejmih in festivalih, kot so Vienna Fair, Paris Photo, Festival Photo Mediteranee, Sanary sur Mer, Francija in Photo Basel. Prejel je Župančičevo nagrado (2008) in nagrado Prešernovega sklada (2018). Je tudi avtor izvirnih esejev in besedil ter slikovnega gradiva monografskih publikacij in katalogov mnogih likovnih umetnikov. Živi in dela v Ljubljani kot samostojni fotograf.
Tihožitja Borisa Gaberščika so vedno polna simbolov in aluzij. Njegove kompozicije so na prvi pogled enostavne, a obenem zelo kompleksne. Pogosto posežejo v iluzionistično in nadrealno. Dela Gaberščika so sinonim za modernistično estetiko in za perfekcionizem pri izdelavi fotografij. Njegovi motivi so izraženi skozi nabor najdenih predmetov, kot so plastične igrače, počeni kozarci, popisani listi in žice, ki jih v različnih kombinacijah sestavlja v domiselne kompozicije. Odnosi, ki jih ustvarja med predmeti, vedno izhajajo iz trenutne asociacije, ki jim z zgodbo odtrga tisti delček neskončnosti in trajanja v večrazsežne prostore.
Fotografija kot eteričen medij
Svojih misli ne izraža zgolj skozi predmete, temveč tudi s svetlobo med njimi ustvarja razgibane dialoge. Predmetom doda oziroma jih potaplja v (pre)potrebno svetlobo in s tem ustvarja navidezne krivine, izbokline in nas s tem prevara, da vidimo nekaj popolnoma drugega - na novo ustvarjene podobe. Recimo luno, v svetlobi katere začutimo gibanje telesa, ali luno kot medij, ki z odbojem svetlobe ustvari nov prostor. Enako pomembno vlogo kot svetloba pa igra tudi odvzem svetlobe oziroma črnina, ki jo Gaberščik ustvari tako prepričljivo, da imamo občutek, da nas lahko posrka vase.
Fotografije Borisa Gaberščika brišejo meje realnosti in dokazujejo, da je tudi fotografija lahko eteričen medij. Ob njegovih fotografijah pozabimo na nosilec in se podamo na simbolno potovanje, ki čas dojema na popolnoma nov, nam še pred tem nepoznan način.
