Vsakih nekaj let se v Sloveniji "pojavi" problem izvajanja delov ali celotnih študijskih programov v maternem jeziku. Kot nekak jezikovnoskrbniški vročinski val se zgrne nad nas z vso dramo in pretiravanji v vse skrajnosti. Podobno se je dogaja zadnje mesece. Pojavijo pa se tudi iskreni poizkusi analize stanja in predlogov rešitev. Kot na primer predlog docenta dr. Simona Zupana, predstojnika Oddelka za prevodoslovje Filozofske fakultete Univerze v Mariboru v Večeru 17. julija pod naslovom Študij na slovenskih univerzah v slovenskem ali angleškem jeziku?
Povsem se strinjam z dr. Zupanom, da se velja problemu posvetiti brez drame in pretiravanj in s čim večjo mero objektivnosti. Nekako pa me ne prepriča predlog, ki izhaja iz nekih drugih časov, ko so se tuji študenti iz prijateljskih držav (če se dobro spomnim, predvsem iz neuvrščenih) najprej naučili slovensko in nato pri nas študirali. Razmere, interesi študentov in veliko širša ponudba programov so danes tako zelo drugačni, da bi zelo težko pritegnili nezanemarljivo število študentov, ki bi se bili pripravljeni učiti slovenščine zaradi študija na primer tehnike, pa če je naš jezik še tako čudovit in izjemen.
Vendar obstaja še tretja pot, sprotno strojno prevajanje. O tem sem pisal že ob prejšnjem "jezikovnoskrbniškem vročinskem valu" leta 2016, tudi takrat ne prvič. Vsakič je bilo nekaj odmevov, takšnih in drugačnih, a vselej brez dolgoročnejših posledic. Decembra 2016 sem preizkusil enega od programov za sprotno prevajanje in presenečeno ugotovil, da je bil prevod nekaj govorjenih slovenskih stavkov, ki sem jih izbral iz uvodnih predavanj s področja gradbene informatike, po nekaj poskusih brezhiben! Celoten tekst s povezavo na posnetek preizkusa je na voljo na naslovu https://danijelrebolj.blogspot.com/2016/12/kdo-se-se-boji-anglescine.html.
Medtem se je tehnologija izpopolnila in se izpopolnjuje vse hitreje. To sicer (še) ne pomeni, da za uvedbo uporabe sprotnega strojnega prevajanja pri predavanjih ne bi bile potrebne skrbne priprave, vendar bi veljalo to možnost na univerzah vsaj začeti resneje preizkušati. Tudi scenarijev uporabe je več. Od sprotnih prevodov v obliki podnapisov v na primer angleščini do uporabe mobilnih telefonov, kjer bi lahko študenti v svojem maternem jeziku poslušali simultani prevod predavanj. Zagotovo ne na vseh področjih, na mnogih pa. Če se vam to zdi preveč utopično, poglejte preizkus. Nastal je povsem spontano, s povsem običajnim telefonom, brez večjih priprav, z nekajkrat spremenjenim zaporedjem besed v stavkih, a rezultat je, vsaj zame, zelo obetaven. Če zdaj razmislimo še o pozitivnih učinkih, lahko hitro uvidimo, da pomeni strojno prevajanje za vse ogrožene (in "ogrožene") jezike dolgoročno rešitev, za univerze, ki bodo prve ponudile študijske programe v materinščinah študentov (ali vsaj jezikih, ki jih dobro razumejo), pa izjemno prednost. Vprašanje je le še, katera univerza se bo prva lotila tega projekta.
