Na razstavi, ki jo je slikar preprosto naslovil Inventura, so dela, ki smo jih videli leta 2018 v Studiu UGM in v Cankarjevem domu, povezana v pregledno celoto. Tem je Mihael Rudl dodal risbe in akvarele, s katerimi se je lani predstavil v Baslu. V času velikega baselskega umetniškega sejma sta skupaj nastopili galerija Visconti Fine Art iz Ljubljane in Galerija Žula ter pripravili zanimivo mednarodno razstavo za galerijo Mesmer. Slovensko umetnost sta predstavljala Mihael Rudl in Boris Zaplatil.
Umetnikovo mariborsko “inventuro” zaokrožujejo dela z datumskimi oznakami vse do konca preteklega leta. Obiskovalcem Studia UGM je morda ostala v spominu zanimiva predstavitev slikarjevega ustvarjanja pod naslovom Rudl na papirju. Z umetnikom smo se lahko srečevali v razstavnem prostoru, ki ga je spremenil v atelje, in se z njim pogovarjali o njegovem delu ali pa ga le opazovali pri njem. Vstopali smo v prostor in čas prve inventure umetnikovega, morda le začasnega, prestopa iz slikarstva velikih formatov in sprva prelivajočih se, a kasneje racionalneje urejenih, barvnih ploskev v intimnejši svet risbe in akvarela. Odprl se mu je nov svet z motom Nulla dies sine linea. Ostal pa je primaren odnos do sožitja barve in svetlobe, ki ju Rudlova risba ali poteza s čopičem pri akvarelih povezuje v preplet tkiva narave ter osebne prepesnitve njenih svetlob in temin.
Med risbami, razstavljenimi v Studiu UGM, je bil tudi niz risb malega formata, ki so nastale na Goričkem, v hiši – galeriji Petra Žule. Na risbe, ki so nastale z barvnimi svinčniki na rjav papir, je slikar ujel zlati odblesk svetlobe goričke pokrajine. V Cankarjevem domu so bile razstavljene v okviru programa Kritiki izbirajo pod naslovom Zgodba o zlati svetlobi. To so nenavadne zenovske pokrajine, nekje med nebom in zemljo. Kaligrafski preplet težko določljivih oblik, ki se uresničujejo v svetlobi in zopet tonejo v globoke sence, je kot slikarjeva bivanjska sled. Majhne formate iz leta 2018 je Mihael Rudl nadgradil z večjimi in se oddaljil od spomina na svetlobo goričke pokrajine. Njegovi barvni svinčniki so še intenzivneje tkali predivo linij vse do gluhih temnin in poškodb gladke površine papirja, ki so jo ranile konice svinčnikov. Tudi blaga poteza akvarelnega čopiča se podredi umetnikovemu hotenju beležiti njegova doživljanja sveta v celoti. To so hipna ali pa dolgo dozorevajoča sprejemanja vsakodnevnih impulzov. Ko oko gledalca sledi nizu Rudlovih del, se odprtega pogleda prepusti pripovedi o vseh drobnih oblikah, ki so pritegnile ustvarjalčevo pozornost. Ujel jih je v barvni klobčič risbe ali v sledi čopiča, ki usmerja “telo vode”, pri tem pa pušča za seboj rahle sledi – zemljevide slikarjevih vizualnih potovanj.
Inventura ni zaključek, temveč prostor, kjer umetnik išče nova obzorja
