Švedski novinar in pisatelj Stieg Larsson je po svoji nenadni smrti leta 2004 pri komaj 50 letih za sabo pustil tri romane, ki so od tedaj močno odmevali v svetovni javnosti ter so se obenem nudili kot izvrstna predloga za filmske adaptacije. Te so tudi prišle, in to hitro: najprej na Švedskem s tremi filmi med letoma 2005 in 2007, ki so v orbito izstrelili ime igralke Noomi Rapace, nato pa je še bolj odmevno prvi del trilogije za veliko platno priredil David Fincher v Dekletu z zmajskim tatujem (2011), ki je med zvezdnice izstrelil še eno veliko igralsko ime – Rooney Mara.
Po tako uspešnih popkulturnih izdelkih se seveda pojavi vprašanje, kaj storiti z uspešno serijo pripovedi, ki jo je smrt avtorja tako nenadno prekinila, pa čeprav si jo je on sam izvirno zamislil kot pripoved v 10 romanih. Kot je v današnjem času običajno, je pisateljeva družina (kljub nekaterim nasprotovanjem) podlegla finančni skušnjavi in je najela novega pisca, Davida Lagercrantza, da je nadaljeval Larssonovo delo. Tako imamo zdaj pred sabo film Dekle v pajkovi mreži, tokrat izpod rok urugvajskega režiserja Federica Álvareza, ki torej uprizarja novo izpeljavo pripovedi, kar je že samo po sebi nekoliko paradoksalno. Namreč, čeprav je v angleškem jeziku na filmu izšel samo prvi del serije Millennium, smo zdaj prešli že kar na četrtega.
S tem, ko je ta nova reinkarnacija franšize za glavno vlogo angažirala igralko Claire Foy, so ustvarjalci zagotovo zadeli v polno vsaj s tem, da so v ospredje potisnili še eno prebijajoče igralsko ime. 34-letna Britanka se je po vlogah v Soderberghovem na telefon posnetem filmu Neprištevna (Unsane), oskarjevski drami Prvi človek (First Man) ter z nadaljevanjem serije Krona (The Crown) praktično v enem letu iz anonimnosti prebila v prvi rang ameriškega filma. To pa vseeno komajda opraviči dejstvo, da je film Dekle v pajkovi mreži že v izhodišču dokaj majava ideja. Naj se namreč ustvarjalci s posnemanjem sloga prejšnjih delov še tako trudijo vzpostaviti vez z dosedanjimi filmi, je tokratni film le še ena v vrsti finančnih eksploatacij uspešnih franšiz, kakršne nenehno gledamo predvsem na drugi strani Atlantika.
Prav zaradi tega je zanimivo opazovati, v katero smer so se pisci odločili odpeljati pripoved po Larssonovi smrti. Dekle v pajkovi mreži vsekakor kaže znake večje velikopoteznosti. Glavni lik Lisabeth Salander je vedno manj običajno dekle s sijajnimi hekerskimi sposobnostmi, temveč vse bolj dobiva superherojske poteze, ko se iz prizora v prizor loteva vratolomnih akcijskih podvigov ter tehničnih potegavščin – nekako tako, kot če bi se Batman pridružil aktivistični skupini Anonymous. Tudi tematika sama je vse manj usmerjena na otipljive probleme švedskega podzemlja, temveč zdaj že dobiva globalne obrise, saj Salanderjeva rešuje nič manj kot globalno jedrsko krizo, kot da bi pomotoma zašla v kakšen film o Jamesu Bondu. Da ne omenjamo niti vse opaznejšega pridiha telenovele, ko se zgodba vse bolj zateka k disfunkcionalnosti protagonistkine družine. Zdaj torej čakamo samo še jokave objeme, ki bodo bržkone hitro sledili, če bo prišlo do ekranizacije preostalih delov serije. To je kajpak večna zgodba komercialne filmske industrije: ko se na sceni pojavi nekaj izvrstnega, sledi dolgo in mučno finančno okoriščanje z raznimi dvomljivimi sekundarnimi izpeljavami – in serija Millennium je zdaj dokončno prestopila v to fazo.
