Melita Forstnerič Hajnšek
Tik pred svojim 94. rojstnim dnem se je poslovila Alenka Glazer, pesnica, prevajalka in literarna zgodovinarka. Nazadnje je nastopila v javnosti februarja lani ob odprtju zasebne Glazerjeve knjižnice v Univerzitetni knjižnici Maribor.
Hčerko pesnika Janka Glazerja je oče v temelju zaznamoval, tako njeno življenje kot delo. Čeprav je bilo preučevalcev Glazerjevega dela več, je bila najbolj minuciozna preučevalka njegovega opusa prav hči.
Očeta in mamo, takrat petnajstletno Alenko in njenega starejšega brata Matijo, takrat študenta tik pred diplomo iz kemije, so Nemci leta 1941 izselili v Srbijo, v Aranđelovac. Kot privatistka je maturirala v Kragujevcu. Leta 1950 je diplomirala iz južnoslovanske književnosti in slovenščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Študirala je tudi umetnostno zgodovino. Poučevala je na nižji gimnaziji v Rušah, na klasični in prvi realni gimnaziji v Mariboru ter bila višja predavateljica novejše slovenske književnosti in mladinske književnosti na mariborski pedagoški akademiji. Med njenimi študenti je bil tudi Tone Partljič. Zasnovala je študijski program za predmet mladinska književnost v celotnem slovenskem visokošolskem prostoru.
Souredila je nekaj številk revije Otrok in knjiga ter pripravila pesniške izbore Otona Župančiča, Janka Glazerja, Branka Rudolfa idr. Njena prva revijalna objava pesmi sega v leto 1960; nekatere so bile pozneje uglasbene (skladatelj Zlatan Vauda). Objavila je pesniške zbirke Ujma, Branike, Jerebika, Kolobar, Razstava, Midva, za otroke pa zbirki pesmi Žigažaga in Gugalice.
Živela je v Rušah, v hiši svojega očeta, pesnika, literarnega zgodovinarja, urednika in knjižničarja, ki je bil od leta 1931 kar tri desetletja ravnatelj mariborske Študijske knjižnice, današnje Univerzitetne knjižnice Maribor. Po njem se imenujejo Glazerjeve nagrade in listine, ki jih v Mariboru vsako leto podelijo za življenjsko delo in za posebne dosežke na področju umetnosti. Tudi šola in knjižnica v Rušah nosita njegovo ime. Prav te dni bi v njenih Rušah potekali tradicionalni Glazerjevi dnevi, kjer so se vsa leta vrstili recitali poezije Janka in Alenke Glazer.
Spominjamo se je kot marljive avtorice člankov na straneh Večerove Kulture, ki so obujali in vzdrževali spomine na pomembne mestne osebnosti. Iz leta 2008 sta v našem arhivu njena zapisa v spomin lekarnarju Francu Mlinařiku in pisateljici Nadi Gaborovič, leto pozneje je napisala članek ob smrti bibliotekarke Ivanke Baran. Zmeraj nas je opomnila na kakega pomembnega Mariborčana, tudi kako svojo knjižico pesmi je rada podarila. Bila je izjemno natančna in vsa svoja besedila je pred objavo hotela videti in jih pregledati. Računalniška doba jo je seveda pri tem omejila.
Bila je strastna, odlična pripovedovalka, kar je pokazala v seriji Spomini na nacionalni televiziji pred leti, ko je skoraj dve uri zdržema v zborni slovenščini povsem skoncentrirano pretresljivo pripovedovala o življenju družine izobražencev v izgnanstvu, o skrbi za preživetje v težkih razmerah, o zavednosti in ponosu, ki se mu niso niti za hip odrekli, pa četudi so se ponujale priložnosti, o četniškem nasilju, o srečanjih s smrtjo, o stiskah in strahu, a vseeno o lepem času, ko so bili še vsi skupaj.
V našem spominu bo ostala zapisana kot precizna pričevalka o času in ljudeh, ki bi nam brez nje morda ušli iz spomina.
