Melita Forstnerič Hajnšek
Prijatelj, slikar, poslednji analogni mohikanec, me je klical par dni pred njenim slovesom, da je našel stari Večer z najinim intervjujem Bežite, punce, demokracija gre! Vesela sem ga bila, a Dubravke nekaj dni po tem ni bilo več. Kakšno nenavadno naključje. Tisti najin zadnji intervju na vrtu ljubljanskega hotela Park je nastal pred sedmimi leti, ko je prejela vilenico in se pridružila Kunderi, Handkeju, Krasznahorkaiju, Olgi Tokarczuk, Tomizzi ...
Literarna zgodovinarka, prozaistka in esejistka, rojena 1949 v hrvaški Kutini, je v štiriinsedemdesetem letu umrla v Amsterdamu, zadnji desetletji njenem drugem domu. Tudi New York, Berlin, London so bili njena mesta. A ni bila le zavidanja vredna mednarodna kariera, ovenčana z najvišjimi nagradami, bilo je tudi naporno nomadstvo in eksistencialni rob. Njene knjige so prevedene v več kot dvajset jezikov.
Tri desetletja je minilo, odkar ni več živela na Hrvaškem, ni pisala zgolj v hrvaščini. "Obstajala je v medprostoru" in "živela v nikogaršnji coni", je sama poimenovala to svojo življenjsko lego. V svetu je bila znana, prevajana, nagrajevana, doma pa spregledana in zamolčana.
V slovenščini jo lahko beremo od leta 1992, ko je izšel prevod romana Forsiranje romana reke, šele leta 2005 je znova izšel prevod romana Ministrstvo za bolečino, leta 2006 prevod pomembne zbirke antipolitičnih esejev Kultura laži, leta 2010 pa Štefica Cvek v krempljih življenja in sijajni roman Jaga baba je znesla jajce. V zadnjem obdobju se je bolj posvečala esejizirani prozi in literarizirani esejistiki (Kultura laži, Brati prepovedano, Ameriški fikcionar, Nikogar ni doma, Napad na mini bar, Evropa v sepiji, Karaoke kultura), manj pa prozi. Prepletanje zasebnega in javnega, Vzhoda in Zahoda, politike in kulture, visoke in nizke književnosti, žanrski sinkretizem, avtopoetičnost, avtoreferenčnost, medbesedilnost, meddiskurzivnost, vse to je bilo v njeni prozi že pred odhodom iz domovine. Neprekosljivo mojstrico nevsiljivega naslavljanja bralcev krasi asketski slog, humoren, a zdravorazumski odnos do politike, družbe, razmerja med spoloma, medgeneracijskih odnosov.
Ko je leta 1978 napisala prozno zbirko Poza za prozo, se je začela uspešna serija zbirk in romanov, v katere je kot avtonomen del literarnega dogajanja vpeto razkrivanje literarnega postopka. Za Forsiranje romana reke (1988) je kot prva ženska prejela Ninovo nagrado, po romanu Štefica Cvek v krempljih življenja je skupaj z režiserjem Rajkom Grličem posnela izjemen film Štefica Cvek v žrelu življenja ...
V eksil je odšla 42-letna s kariero vrhunske pisateljice. Njen eksil je bil drugačen. Mnogi vzhodnoevropski eksilanti so jo očitajoče spraševali, od česa, od koga je bežala. Takole mi je odgovorila: "Vsi bežijo od totalitarizma, jaz pa od demokracije, so se čudili. Uporabila sem anekdotico v svoji knjigi Kultura laži: 1991. je na Hrvaškem Tuđman z zagrebškimi mestnimi oblastmi na Dolcu, mestni tržnici, na mojem priljubljenem kraju, uvedel čuvaje. Nenadoma so se tam sprehajali mladeniči z revolverji in uvedli novi red. Kar nekaj časa so ostali tam. To je vznemirilo in prestrašilo branjevke na trgu. Ko so videle tiste tipe tam, so se drle: 'Bež'te, cure, ide demokratija' (Bežite, punce, demokracija gre)."
V eksil je šla kot profesorica ruske književne avantgarde na rezidenco v Ameriko. Zaposlena je bila na filozofski fakulteti v Zagrebu. V jeseni 1991. je šla v ZDA in predavala en semester o ruski avantgardi. Potem se je vrnila v Zagreb in videla, da se je v pol leta vse radikalno spremenilo. V času njenega odhoda v ZDA so se vsi smejali Tuđmanu. Ob vrnitvi so bili nenadoma vsi zelo resni. "V času moje odsotnosti so se dogajale razne negativne reči, širili so se trači. Ko sem se vrnila, so po Zagrebu prodajali spominke - pločevinke z napisom 'Čisti hrvaški zrak' ali 'Lakše se diše'. O tem sem napisala šaljiv esejčič, objavljen je bil v Die Zeitu in Independentu. Imel je velik odmev zunaj, na Hrvaškem pa ni bil objavljen. Očitali so mi pomanjkanje domoljubja, vsi so skočili. 'Zažgati jo je treba!' Začel se je linč.''
Zrinili so jo med peterico čarovnic iz Ria, poimenovano po kongresu PEN v Riu, kjer je Slobodan Prosperov Novak sfabriciral medijski škandal o petih hrvaških čarovnicah - Slavenki Drakulić, Radi Iveković, Jeleni Lovrić, Vesni Kesić in Dubravki Ugrešić. Obsodili so jih narodne izdaje. Priročno je bilo strpati pet žensk skupaj in jih linčati v slogu lova na čarovnice. "Babji kolektiv je bil zelo prikladen za linč. Začelo se je že z igralko Miro Furlan in umazanimi napadi nanjo. Kdo se ima čas ukvarjati s petimi babami? Mnogi so se ustrašili. Sledila je biologija, nenadoma so začeli eni druge kontrolirati. Zelo hitro se je razmahnilo, ker ljudje to obožujejo. Maltretirali so nas še leta, naše družine. Kako so našli vse mogoče načine za poniževanje, kot da jih je nekdo učil. Kot da je prišla Cia in jih trenirala," mi je dejala v tistem zadnjem intervjuju.
Imela se je za transnacionalno pisateljico, ta težavni status je izbrala z vsemi posledicami. Vseskozi je odločno trdila, da ne želi pripadati ne narodu ne naciji ne nacionalni književnosti. "Če že moram komu pripadati, potem so to moji bralci. Kjerkoli že so."
So in vedno več jih je. Njena literatura nas dela boljše, bolj čuječe. Kako jo bomo pogrešali.
