Večerov vodnik po Liffu

Ljubljanski mednarodni filmski festival je letos za las ubežal najbolj pesimističnemu scenariju – namreč, da bi bili organizatorji le štiri dni pred začetkom zaradi zaostrenih ukrepov za zajezitev širjenja okužb primorani odpovedati dogodek. Ker se bodo kulturni dogodki v zaprtih prostorih od tega tedna še naprej lahko odvijali – čeprav z nekoliko strožjimi ukrepi –, se bo Liffe po lanski selitvi na splet tokrat znova dogajal v kinih, in to tradicionalno v več slovenskih mestih hkrati.

To torej pomeni, da gledalce v Cankarjevem domu znova čaka 78 skrbno izbranih celovečercev v devetih sekcijah, še toliko pomembneje za štajerske filmoljube pa je to, da se Liffe v polnem obsegu vrača tudi v Maribox in v celjski Kino Metropol. Izbor ob mnogih najpomembnejših vrhuncih minulega filmskega leta letos kaže opazen poudarek na slovenskemu filmu. Od 24 filmov, ki jih bodo v naslednjih dvanajstih dneh prikazali v Mariboxu, jih bo kar četrtina tako ali drugače slovenskih, večina pa je bila nedavno že predstavljena na Festivalu slovenskega filma v Portorožu. Ali lahko iz tega sklepamo, da smo priča preporodu slovenskega filma? Pritrdilen odgovor bi vseeno bil malo preveč pogumen, a dejstvo je, da je portoroški festival letos ponudil res kakovostno bero, gledalci po državi pa si zaslužijo, da si te filme že pred redno distribucijo ogledajo v festivalskem kino vzdušju.

V tem smislu sta tu najprej oba najboljša slovenska celovečerca letošnjega leta. Film Inventura Darka Sinka je odprl portoroški festival in tam nemudoma navdušil. Zgodba o moškem, ki ga nenavadni incident prisili v to, da temeljito prevpraša svoje življenje, se ponaša z izjemno dobro napisanim scenarijem in prekaljeno režijo, ki vidno presega kakovostni nivo slovenskega filma. Ob njem je tu film Prasica, slabšalni izraz za žensko, ki je Inventuri "izmaknil" vesno za najboljši film. Prvenec Tijane Zinajić z orisom boemskega življenja mlajše urbane generacije odpira marsikatero tabu temo in s tem vnaša svež veter v slovenski film. Omenjenima filmoma dodajmo še Atlas ptic, nov film Olma Omerzuja, ki sicer že vseskozi ustvarja na Češkem, a si njegove filme z odprtimi rokami – vsaj deloma – lastimo tudi kot naše.

Tu so potem še koprodukcije z manjšinskim slovenskim deležem, kjer ne smemo spregledati filma Morena hrvaške režiserke Antonete Alamat Kusijanović. Zgodba o ujetosti najstnice v rajsko pokrajino hrvaškega Jadrana je osvojila prestižno nagrado za najboljši prvenec v Cannesu, kar je največji uspeh kakšnega filma iz naše regije v zadnjih letih. Ogleda vredna sta tudi filma Telesce italijanske režiserke Laure Samani in Nebesa srbskega režiserja Srdjana Dragojevića, oba sta nastala s pomočjo slovenskega financiranja in osebja.

Letošnja mednarodna ponudba bo postregla z nekaj nespornimi vrhunci minulega obdobja. Francoska režiserka Julia Ducournau je s filmom Titan povsem zasluženo osvojila cansko zlato palmo, saj gre za pravi žanrski spektakel, ki v evropski film prinaša nekaj ekstremnosti japonskih režiserjev, kakršna sta Šinja Tsukamoto in Takaši Miike. Titan bo morda marsikomu spreobrnil želodec, a gre prav zato za film, ki ga je težko pozabiti. S canskega festivala prihaja tudi odlična skandinavska drama Najbolj grozen človek na svetu, ki ima v francoščini bolj zgovoren naslov Julie v 12 poglavjih. Film spremlja romantične dogodivščine mlade ženske ob vstopu v 30. leta, s čimer prikaže upe in zablode generacije, ki je že odrasla obkrožena z digitalno tehnologijo.

Oboževalci Madsa Mikkelsena bodo veseli, da se popularni danski igralec po lanski uspešnici Nažgani znova vrača na naša platna. V filmu Jezdeci pravice bomo deležni obilne doze črnega humorja, Mikkelsen namreč igra bivšega vojaka, ki raziskuje skrivnostno smrt svoje soproge. V vrhunski formi je letos tudi španski veteran Pedro Almodovar. V filmu Vzporedni materi se je lotil večkrat videnega motiva zamenjanih dojenčkov, a je to storil s presenetljivo neposredno navezavo na aktualne družbene dogodke. Še en veteran v top formi je Nizozemec Paul Verhoeven, ki je s filmom Benedetta v svojem značilnem provokativnem slogu uprizoril resnično zgodbo o lezbičnih nunah v 17. stoletju. Film je tako razburil katoliško skupnost, da so ponekod ob projekcijah prirejali proteste pred kino dvoranami. Od mojstrov svetovnega filma je tu še iranski filmar Asghar Farhadi. Dvakratni oskarjevski dobitnik bo z novim filmom Junak skoraj zagotovo spet kandidiral za ta prestižni kipec.

Na koncu naj omenimo še sijajno francosko kostumsko dramo Izgubljene iluzije. Filmu, posnetem po istoimenskem romanu Honoréja de Balzaca iz leta 1843, se je v Benetkah zlati lev za las izmuznil, zato pa imajo gledalci po Evropi te dni priložnost videti, da je to ena izmed filmskih mojstrovin tega leta.