Z nekega splošnega vidika obstajata dva tipa oskarjevskih filmov: na eni strani so avtorski izdelki, ki se s čisto kakovostjo prebijejo med nominirance, na drugi strani pa so tako imenovane oskarjevske vabe, filmi, ki jih ameriški studii že vnaprej posnamejo z mislijo na to, da bodo ciljali na te prestižne nagrade – po nekem "neverjetnem naključju" ti filmi seveda izidejo tudi ravno v tednih, ki so ključni za pridobivanje pozornosti volilnega telesa Ameriške filmske akademije. Če bi na ta način razdelili letošnje nominirance, bi rekli, da Cuaronova Roma, Lanthimosova Najljubša in Leejev Črni KKKlanovec spadajo v prvo kategorijo, medtem ko McKayev Mož iz ozadja, Cooperjeva Zvezda je rojena in Singerjev Bohemian Rhapsody spadajo v drugo.
V tej druščini pa je vendarle še en film, ki je že skorajda pretirano očitno zasnovan tako, da preračunljivo privablja oskarjevsko pozornost. Zelena knjiga (Green Book) režiserja Petra Farrellyja ima pripoved, ki je že na prvi pogled sila znana. Tony Lip (Viggo Mortensen), Američan italijanskega porekla, se v New Yorku preživlja kot varnostnik, a se znajde v težavah, ko njegov nočni klub nenadoma zaprejo. Med iskanjem nove službe naleti na visoko izobraženega afro-ameriškega glasbenika Dona Shirleyja (Mahershala Ali), ki išče voznika in varnostnika za svojo glasbeno turnejo po jugu ZDA. Po začetnem zavračanju se moška vedno bolj zbližata in do konca filma ustvarita pristno prijateljsko vez, ki presega razlike med nacijami, rasami in družbenimi razredi.
Na prvi mah bi posumili, da gre za zgodbo, že skorajda ukradeno iz oskarjevskega nagrajenca Voznik gospe Daisy (Driving Miss Daisy) iz leta 1989. A pomislimo, kako vseprisoten je pravzaprav ta motiv medrasnega prijateljstva v celotnem ameriškem filmu: od Reda in Andyja v Kaznilnici odrešitve, Kaya in Jaya v filmu Možje v črnem, Martina in Rogerja v Smrtonosnem orožju, Millsa in Somerseta v filmu Sedem, Sidneyja in Billyja v Driblerjih pod košem pa vse nazaj do Ubežnikov (The Defiant Ones) iz leta 1958. Filmi s tovrstnimi tandemi tvorijo recept, ki še vedno deluje, ker gre za sila učinkovito alegorijo odnosov v ZDA, ki so večno razpeti na razdvojene etnične in razredne skupine ter potrebujejo takšne popkulturne izdelke, da katarzično podajo podobo medsebojne sprave. Sporočilo tu zadaj je, da ko tako raznoliki družbeni sloji združijo moči, so skupaj močnejši – s tem pa tudi ZDA kot celota.
Tudi v Zeleni knjigi je ta nazor očiten že po prvi tretjini filma, in ko bi že posumili, da bomo do konca gledali dolgočasno reciklažo opisanih motivov, se izkaže nekaj nadvse presenetljivega. Zelena knjiga je namreč eden izmed tistih filmov, ki zavoljo brezhibnega scenarija in obeh glavnih igralskih izvedb tvorijo izredno privlačen izdelek. Gre za film, ki morda res vsebuje tisti veliki patetičen govor proti koncu filma, a ki je obenem tudi navdihujoč, film, ki je hkrati predvidljiv, a tudi duhovit, šablonski, a tudi čustven. Zelena knjiga je preprosto film, ki ima brezmejno univerzalno privlačnost – podobno kot Kaznilnico odrešitve ga lahko predvajaš kadarkoli in komurkoli in večina gledalcev bo preprosto obsedela na sedežih.
Patetičen, a obenem navdihujoč, predvidljiv, a tudi duhovit, šablonski, a tudi čustven
