Po Abbi, Queenih in Eltonu Johnu se je trendu snemanja filmov po licenčni glasbi velikanov pop glasbe priključila še skupina The Beatles. Film Yesterday na prvi pogled sicer izgleda, kot da ne sodi v skupino filmov, v katero spadajo Mamma Mia!, Bohemian Rhapsody in Rocketman, saj po osnovni definiciji ne spada niti v žanr biografske drame niti med muzikale. Vseeno pa je njegova strategija nezmotljivo ista: preko neke privlačne pripovedi pri splošni javnosti ponovno dvigniti interes za glasbeno zapuščino nekega izvajalca ter s tem narediti veliko uslugo tako lastnikom glasbenih pravic kot tudi filmu samemu.
Režiser Danny Boyle se zdi precej logična izbira za prevzem tega odgovornega projekta. Čeprav ga nikoli nismo opisovali kot režiserja glasbenih filmov, pa so se njegovi najodmevnejši izdelki kot Trainspotting (1996), Plaža (2000) in Revni milijonar (2008) močno naslanjali na skrbno izbrano popularno glasbo, ki je tudi tvorila identiteto teh filmov. Pri Boylu dandanes obstaja le en velik pomislek – ta 62-letni Britanec v zadnjih letih kaže, da njegova ustvarjalna forma ni več na nivoju, kakršno je kazal v 90-ih letih in po prelomu stoletja. Čeprav filmi Trans (2013), Steve Jobs (2015) in T2 Trainspotting (2017) niso bili povsem šibki, pa še zdaleč niso imeli prebojnosti ali prefinjenosti, ki jo je Boyle imel v bolj rosnih letih.
Yesterday temelji na eni tistih zgodb, ki je tako absurdna, da v teoriji ne bi smela učinkovati, a je v njej vseeno nekaj neustavljivo privlačnega. Neuspešni kantavtor Jack Malick nekega dne doživi nesrečo in ko se v bolnici zbudi, se izkaže, da nihče okrog njega še ni slišal za skupino The Beatles in da ne poznajo njenih uspešnic. Malick kljub notranjim dvomom izkoristi priložnost in začne svetu predstavljati pesmi Let It Be, A Hard Day's Night, She Loves You in vse ostale ter si s tem utre pot h glasbenim zvezdam. Oba glavna igralca, Himesh Patel in Lily James, pripovedi dajeta pridih vsakdanjosti in pristnosti, skorajda enako prepričljivo, kot je to pred leti uspelo Glenu Hansardu in Marketi Irglovi v oskarjevskem dobitniku Nekoč (2007). Rezultat tega je prikupen humor, ki zelo dobro deluje, dokler film sledi osnovni pripovedi z glasbenikovim vzponom v industriji zabave. Film pa zaide v probleme, ko se ta linija po kakšni uri izčrpa, zato se mora zgodba usmeriti drugam, a se namesto iskanja novih zanimivih poti preprosto zadovolji z klišejskimi rešitvami. Yesterday namreč še odločneje zaide na teritorij romantične komedije in se začne oklepati neštetokrat videne protagonistove dileme, v kateri mora izbrati med slavo in ljubeznijo. Takšen konvencionalen iztek ni presenetljiv, če omenimo, da je scenarij filma Yesterday napisal Richard Curtis, avtor uspešnih romantičnih filmov, kot so Štiri poroke in pogreb (1994), Ljubezen pravzaprav (2003) in Skozi čas (2013). Prav Curtisov scenarij je tisti, ki tudi filmu Yesterday daje pridih osladnih hollywoodskih romanc 90-ih let, kar ob glasbi iz 60-ih let zgolj poudarja nostalgično noto filma. To pa Dannyju Boylu ne pomaga v boju proti očitku, da gre za veteranskega režiserja, ki izgublja stik s sodobnimi prijemi v filmskem pripovedovanju.
Glasba skupine The Beatles pa je zgolj dodatek, ki bi bolje zaživel v kakšnem bolj velikopoteznem projektu
