V Moderni galeriji-Muzeju sodobne umetnosti Metelkova Ljubljana (MG+MSUM) je od 15. maja do 31. decembra letos na ogled zelo aktualna spletna razstava Virusni avtoportret. Koncept je delo Zdenke Badovinac, urednica razstave na spletu pa je Ida Hiršenfelder. Zasnovalo jo je 23 kustosov iz mednarodnega prostora in Slovenije, ki so izbrali dobro stotnijo umetnikov z vsega sveta. Predstavlja recentno umetniško refleksijo življenjskih leg, ki jih živimo, ki smo jih pravkar živeli v koronačasu. Spletno razstavo so začeli pripravljati sredi pandemije covida-19, v času popolne (samo)izolacije. Nagovorili so mednarodno priznane kustose na različnih koncih sveta, da bi predlagali vsak po pet umetnikov, ki bi zasnovali avtoportrete.
Ni šlo le za klasični avtoportret - podobe obrazov izbranih umetnikov, ampak za vse tisto, kar nas ta čas oblikuje na intimni in obči ravni. V času pandemije je realnost polna neznank: ne vemo, kakšna prihodnost je pred nami, zamišljamo si jo kot razpeto med dvema skrajnostma - med možnostjo avtoritarnih režimov in perspektivami družbe pravičnejše delitve dobrin. Prvič smo soočeni z minljivostjo vsega obstoječega, tudi nas samih, z našo lastno smrtjo, ki smo jo tako dolgo odrivali na rob misli. Življenje vse večjih pospeškov se je ustavilo, vsaj za trenutek, upajmo, da dovolj dolgo za kolektivni premislek, so zapisali organizatorji razstave.
Kustosti, ki so izbrali umetnike, so: Afiaty Riksa, Zdenka Badovinac, Jekaterina Degot, Tandazani Dhlakama, Galit Eilat, Charles Esche, iLiana Fokianaki, Boris Groys, Hou Hanru, Vít Havránek, Koyo Kouoh, Pablo Lafuente, Tammy Langtry, Maria Lind, Nataša Petrešin-Bachelez, Bojana Piškur, Tjaša Pogačar, Igor Španjol, Mabel Tapia, Christine Tohme, Abhijan Toto, Jelena Vesić, Raluca Voinea, WHW. Umetnikov pa je preveč, da bi jih vse našteli, med njimi so Mounira Al Solh (v Mariboru se je odmevno predstavila lani v UGM na razstavi Ne glej nazaj, okej?), Sanja Iveković, Dalibor Martinis, Olga Černiševa, Virginia Chihota, Jekaterina Muromceva, Sarah Naqvi, Toos Nijssen, Eduard Constantin idr, od Slovencev pa Irwin, trio Janš, Ištvan Išt Huzjan, Igor Štromajer, Staš Kleindienst, Nika Autor, Maja Smrekar, Jože Barši, Vadim Fiškin, Jošt Franko, Nika Ham, Jure Kastelic, Nina Koželj, Borut Peterlin, Andrej Škufca idr.
V vabilu umetnikom so zapisali med drugim: "Spet smo doma, zdaj prvič zares izolirani. Na novo opazujemo svojo kuhinjo, sobo, spalnico, stranišče, in zdi se, kot da se prvič zares polno zavedamo vonja svojega stanovanja, njegove udobnosti in lepote ali pa odpadlega ometa in slabo tesnečih oken. Nekateri razlagajo sanje, povezane z našim domom, kot da bi bile to sanje o nas samih, kot da bi bil naš dom tako enkraten, kot smo enkratni mi sami.
Žižek je nekje zapisal, da so virusi fotokopirni stroji in ti prav nas uporabljajo za fotokopiranje. Zdaj živimo izolirano doma, da bi se zaščitili pred temi fotokopirnimi stroji, ki so prostemu očesu nevidni. Ali obstaja originalen virus ali so vsi virusi zgolj kopije ali pa zgolj stroji, prenašalci? Zanimivo, kako prikladna metafora je danes virus, metafora, ki je okužila virus z našimi miselnimi predstavami. Da smo doma varni pred 'virusi', je seveda iluzija, epidemija je postala metafora za naše življenje sploh, za našo subjektiviteto, ki je prenašalec in hkrati predmet okužbe.
Živimo sredi epidemije informacij, pravih in lažnih, pod vse večjim pritiskom politike nujnih ukrepov, za katero ne vemo, kam vodi. Panika raste, obenem pa tudi skrb drug za drugega. Postali smo kreativni, vrnil se je humor. Delamo doma, svoje naloge in vsebine smo prilagodili tehnologiji, a hkrati s tem, ko smo tako rekoč reducirani na spletno komuniciranje, smo postali še bolj kreativni. Epidemija koronavirusa bo veliko vzela, veliko pa bo tudi dala, predvsem bomo mi sami proizvedli veliko novih vsebin, le vprašanje je, kdo bo imel od njih dobiček. Maurizio Lazzarato govori o proizvodnji subjektivnosti kot o standardizaciji družbenih, afektivnih in skupnostnih vidikov sodobnega človeka. Naša druženja, naša čustvovanja, komuniciranja so surovina sodobnega načina proizvodnje.
Tudi vse to, kar bomo zdaj, v času korone, proizvedli doma, bo kmalu oplemenitilo turizem, modo, upravljanje aparatov in strojev, prevoznih sredstev, in vse to bo preoblikovalo tudi nas same. Vsaka kriza na koncu nekomu prinese dobiček. Prihodnost je ali koronakapitalizem kot stopnjevani kognitivni kapitalizem ali koronski upor proti tej standardizaciji − in tu ima umetnost lahko veliko vlogo," menijo snovalci razstave.
