V mariborski dvorani Union smo bili pretekli četrtek priče četrtemu abonmajskemu koncertu komornega cikla, ki ga prireja Narodni dom Maribor. Nastopila je komorna zasedba domačih in tujih glasbenikov: od leta 2012 delujoč godalni kvartet Zaïde, soloflavtistka Simfoničnega orkestra RTV Slovenija Irena Kavčič, kontrabasist Dunajskih simfonikov Iztok Hrastnik in eden od umetniških vodij kulturnega središča KantorAtelier v Firencah, klarinetist Tommaso Lonquich. Izvrstni mladi, tudi zunaj svojih domačih dežel uveljavljeni glasbeniki, so pripravili tehten, obsežen, a svež in dostopen spored.
Vsaka polovica sporeda se je začela z enim od biserov Mozartovega komornega opusa: prva s Kvartetom za flavto in godala št. 1 v D-duru, KV 285, druga pa s Kvintetom za klarinet in godala v A-duru, KV 581. Oba solista pihalca sta pokazala izjemno tehnično spretnost in visoko kulturo oblikovanja tona ter se v skladnem dialogu zlila s sicer homogeno zvenečo in tehnično brezhibno godalno zasedbo.
V prvem delu koncerta smo slišali priredbo Sibeliusove simfonične pesnitve En Saga (Pravljica), ki je na odru predstavila hkrati vse izvajalce tega večera. Enako velja tudi za sklepni (na konec sporeda premišljeno uvrščen) "komad" - salonsko suito Stari madžarski plesi - Ligetijevo mladostno (in za njegov poznejši slog povsem atipično) delo, pravzaprav priredbo krajših plesnih stavkov danes pozabljenih madžarskih skladateljev zgodnje romantike. Skladno, skoraj bi lahko rekli simetrično koncipiran spored je izvajalcem dal obilo možnosti za predstavitev skladnega skupnega izražanja kot tudi za razkazovanje solistične bravuroznosti in muzikalnosti - vsako od del namreč vsebuje dovolj odsekov, ki izpostavijo flavto, klarinet, 1. violino in violo v solistični vlogi.
Rdeča nit koncerta je vsekakor bila tudi konstantno visoka tehnična raven muziciranja - prav vsi nastopajoči so pokazali izvrstno tehnično pripravljenost. Nihala pa je kvaliteta glasbene komunikacije - to je izraznosti interpretacije. Tehnično dodelane izvedbe so pregledno razkrile motivično in oblikovno strukturo vseh del, vendar je njihova (pri)povedna vsebina večinoma ostala le površno nakazana, nikakor pa ne v celoti podoživeta ter kot taka posredovana poslušalcem. Bistvo glasbene poustvarjalnosti je namreč ustvarjanje intimne vezi med skladateljem in občinstvom, za katero morajo poskrbeti izvajalci.
Rdeča nit koncerta je bila konstantno visoka tehnična raven muziciranja
